22. dan: Collaroy, Crow Nest

Tih, deževen dan je danes. Že ponoči je začelo in zjutraj se je prav težko spraviti iz tople postelje. Isto kot doma. Ampak Minko je čakalo delo in tudi jaz sem se spravila k pripravam na jutrišnji odhod. Oprala sem umazana oblačila in sedaj molim (upam, da bo pomagalo), da se do jutri zjutraj posušijo. Odpisala sem na nekaj mejlov, hvala Margit za posredovano sporočilo, z razliko od Tomaža se pa še ne morem pohvaliti, da sem napisala najdaljše sporočilo. Tomaž, se pa priporočam, ker si edini, ki mi vsaj malo poročaš in fino pišeš in rada berem tvoje sestavke. Ne ustavi se! :)

Minki želim naložiti na maca program, s katerim bo lahko gledala divxe, ampak nisem uspešna. Ne uspe mi, a imam občutek, da sem pregledala že pol interneta. Če ima kdo dober namig, se priporočam. 

Kje ste zdaj, ibeliverji?

Tudi Avstralija v dežju ni nič kaj prijazna in prijetna. Od srede je ostal le en ležeren in len dan. Še dobro, da sem se včeraj naužila sonca, ki mi bo v prihodnjih dneh še kako prav prišel. 

Že četrti dan zapored sem tetina osebna šoferka in čedalje manj se motim. Saj z zamenjavo strani ni težav, je pa problem, ko dežuje in nepredvidoma ugasnem brisalce.

Me ne skrbi, da se ne bom navadila tudi tega.

Danes popoldan sva si privoščili pa nekaj posebnega. Šli sva k prijetni gospe na refleksno masažo stopal. Madonca, kako je pasalo! Sem vmes zadremala, tako je bilo prijetno. Tisti, ki tega še niste poskusili, dajte čimprej! Boste videli, kako boljše se boste počutili.

Po večerji v kitajski restavraciji, kjer ravno tako pretiravajo s količinami hrane, sva se odpeljali proti domu. Prav škoda, da nimam kakšnega sopotnika, ker bi bila ena porcija dovolj za 2 osebi in potem bi se stroški tudi kar naenkrat prepolovili. No, vsaj za hrano.

Zdaj pa počasi pokam, odletim jutri ob 2.25 popoldan.

21. dan: Shelly beach Manly

Ker sva imeli nekaaj ur na voljo, sva se tokrat na plavanje odpeljali v Manly na Shelly beach. Lepa peščena plaža, čisto morje in malo ljudi. Super plavanje v mirnem zalivu. Ker je imela Minka nekaj obveznosti, je predlagala, da morda ostanem na plaži, saj se popoldan spet vrača v bližino in me lahko kasneje pobere. Super ideja in tako je bilo.

Dan se prvič v 3 tednih preživela na plaži in moram reči, da je prav pasalo. Sicer je sonce nažigalo in sem se s kremo s faktorjem 15 mazala na 10 minut, ampak hladna voda je vse popravila.

Počasi se je nabralo nekaj več ljudi, a je bila gužva edino v vodi, kar pa ne pomeni, da se ni dalo plavati. V bližnji restavraciji sem kupila sendvič in vodo in dan je bil popoln.

Hitro je bila ura 3 in premaknila sem se do kavarne, kjer sem počakala na Minko. Ob poti od plaže do kavarne se nahaja mini rezervat za vzhodne vodne zmaje, kuščarje, še najbolj podobne igvanam in nisem se jih naveličala slikati. So pozirale kot prave filmske zvezde.

Zvečer sva šli v bližnjo dobro restavracijo na večerjo (Jaro, presenečenja se nadaljujejo: brusketa z lososom in špageti z morskimi sadeži), kjer naju je zabavala cela jata kakadujev.

Že prej sva se odločili, da greva v kino gledat Umetnika, saj je menda dobil 5 oskarjev. Ni vrag, da je film dober.

Vedela sem, da je poseben, črno bel in brez tona, ampak halo???? Ni nama bil všeč in ne privoščim mu nobenega oskarja, bi ga moral dobiti George Clooney. 

Danes sem sse tudi odločila, da se v četrtek premaknem in sem si organizirala, rezervirala in pregledala vse, kar je potrebno.

Kam grem, boste izvedeli pa v četrtek zjutraj.

18., 19. in 20. dan: Sydney, South coast

V soboto je imela Minka delavnico Family constelation v Oxford falls parku, blizu Collaroya. Bilo nas je 22, delavnica pa je bila zanimiva. Prišli so ljudje z različnimi težavami, predvsem s svojo preteklostjo, povezano z njihovimi družinami. Meni je bilo fascinantno predvsem to, ko smo se šli določene vaje, da so ljudje, ki so me prvič videli, nekako dojeli, kaj jim želim povedati, ko sem se samo premikala okrog njih. 

Proti večeru sva se vrnili domov, obe zelo izmozgani, pa sva šli na večerno plavanje, da dobiva nekaj energije nazaj.

Popadali sva v posteljo in noč je bila prekratka, saj sva šli v nedeljo do južne obale, kjer stanuje moj bratranec Boris z družino. Kmalu, ko sva zapustili Sydney, me je Minka posadila za volan in vozila sem najprej po avtocesti, nato pa tudi še po ulicah kraja, kjer smo se ustavili. Ker sva startali že ob 6h zjutraj, sva najprej poiskali kavo in šele nato odpeljali do Borisa. 

Napokali smo stvari v avtomobile in šli najprej do svetilnika, kjer pa je žal začelo deževati in vrnili smo se odmov, kjer so nas čakali že vsi Robertovi. Skupaj smo šli iskat piknik mesto, imeli smo srečo, da je bil ravno eden še prost.

Tukaj imajo ob obali mestne piknik prostore, kjer so pod streho električni žari in ga lahko vsak uporablja. Pogoj je le, da za sabo seveda pospraviš. Vrhunsko, vam rečem. In vse je staro že nekaj let, pa vse še dela in vse je ohranjeno. Ali si predstavljate pri nas, kako bi se hitro našli vandali in vse uničili?

Proti večeru sva zapustili južno obalo, vozila sem jaz. Kar zanimivo, kako hitro s ečlovek navadi voziti po levi strani. No, nekajkrat mi je uspelo vključiti brisalce namesto smerokaza, ampak tudi to sem proti Sydneyu že obvladala.

Do Collaroya pot vodi skoraj čez center Sydneya, zato sem prvič vozila tudi v tunelu pod morjem in Harbour Bridgem. Še bolj vrhunsko. Da ne govorim o vožnji mimo letališča, kjer letala pristajajo skoraj v morju in se na vzletno pisto peljejo po nadvozu nad avtocesto. Ustavili sva se še v mondenem predelu Sydneya Wooloomoolooju na pici z rakci. Ja, Andrej, prav si prebral, z rakci! Pa prav dobra je bila.

Današnji dan sem izkoristila za obisk živalskega vrta Taronga. Kaj posebenga povedati niti nimam, živali imajo ogromno prostora, razgled na Sydney je fantastičen, vstopnina pregrešno visoka - 44$. Če bi se želela slikati s koalo ali žirafo, bi me prišlo dodatnih 57$. Ja, ni kaj, zaslužiti znajo. V živalskem vrtu greš težko mimo trgovine s spominki, saj so kar 3. Ni variante, da vse zgrešiš. Ogledala sem si show s tjulni, trajal je 20 minut. 

Zdaj pa že planiram pot za naprej, ta teden se sigurno nekam spet premaknem in spet boste lahko vsak dan kaj brali.

15., 16. in 17.dan: Sydney z okolico

Ne, popolnoma nič ni narobe, postaja čedalje boljše. 

Zadnja dva dneva nisem praktično počela nič takega, kar bi želela zapisati ali deliti z vami.

Sreda je bil precej zanimiv dan, namenjen čiščenju, včerajšnji zabavi in današnji počitku (vse v prenesenem pomenu). Z Minko sva najprej želeli V Blue mountains, pa sva se premislili, ker je dan enostavno prelep, da bi ga delila še s kom ali čim.

Po jutranjem plavanju sva se že odločili, da danes ujameva še večernega, si privoščili kengurujev burger s pivom za kosilo in šli v trgovino.

Kako sem se spet smejala, ko sva iskali parkirišče. Ina si reče, da bo šla en krog, bo že nekdo šel od kje ven. In ne traja dolgo, ko se ji to res zgodi. Danes je parkirala skoraj za mizo.

 

Vrhunsko, še žehto sem danes oprala in jo grem počasi pobrat.

Življenje je lepo in zanimivo in odločila sem se že nekaj dni nazaj, da bodo od zdaj naprej vsi dnevi samo dobri in lepi, ker če se odločiš že zjutraj, da bo dan slab, boš slej kot prej za to tudi poskrbel. 

Življenje je prekratko, da bi si po nepotrebnem delali skrbi in da bi trpeli v težavah drugih. Seveda lahko pomagam vsakemu, ki pomoč potrebuje, ampak to ne pomeni, da moram namesto svojih reševati težave drugih.

Vsak trenutek je dragocen, če ga znamo takega narediti. Ljubezen, razumevanje in lepi medčloveški odnosi so tisto, kar bom iskala in sprejemala. Počela bom stvari, ki jih rada počnem in trenutno je to življenje tukaj. Še 5 tednov mi je ostalo, šla bom še na kakšno potepanje po delu Avstralije in plavala, plavala, plavala in nabirala pozitivno energijo za naprej. Doma jo bom potrebovala, če jo bo iskal še kdo od vas, pa dobrodošli, z veseljem jo nekaj podelim z vami!

14.dan: Collaroy

Joj kako sem že komaj čakala današnji dan, ko sva šli zjutraj plavat takoj po jutranji kavici. Tokrat sem spoznala nekoliko daljši bazen v Nerrabeanu. Spet je začelo deževati in grozeče so se bližali črni oblaki, zato sva se malo prej pobrali proti domu. Po tuširanju sem šla na vrt, kjer sem uspešno objavila manjkajoče bloge in pregledala fotke. Sem kar pridna, jih sproti pregledujem in brišem. Gačnikov mi je sicer svetoval, naj tega ne počnem, ker mi lahko še kaj prav pridejo, ampak se poznam in vem, da ne bo časa za kakršnokoli urejanje. So, kakršne so.

Minka je bila spet precej zaposlena, jaz pa sem si vzela frej dan. Šla sem v trgovino, saj sem imela namen skuhati segedin, ampak sem razočarana ugotovila, da nikjer v Collaroyu nimajo kislega zelja. Zdražil me je še Kitajec v trgovini, ki sedi za Tvjem in ne premakne svoje riti niti za centimeter, da bi pogledal, če slučajno kaj ima na zalogi.

Rezervni plan - pisana solata in pečen piščanec s cvetačo.

Skuhala sem meso za segedin, jutri pa poskusim srečo v Dee Whyju, kjer Minka pravi, da imajo trgovino Hrvatje in mi je od tam prinesla pravo Gavrilovičko.

Ko se je vrnila, sva pojedli in spili pivo. Minke se je nekaj lotilo, zato sva ji organizirali čaj z limono in upam, da bo jutri boljše, saj ima spet polno obeznosti.

Nikakor nama ne uspe, da se ne bi vsak dan še malo zaklepetali, danes sva imeli na tapeti kar nekaj pomembnih tem in obe razmišljava enako, kar je super.

Zdaj si bom pa privoščila ene Hawaii 5.0 z najbolj fejst Avstralcem v glavni vlogi :).

 

13. dan: Ayers Rock - Sydney

Zjutraj je bilo v našem resortu spet vse mirno, ob 10h je check out in v recepciji sem počakala avtobus do letališča. Okrog mene sami starejši Angleži, ki se vračajo domov ali pa nadlajujejo potepanje po Avstraliji.

Na letališču sem oddala prtljago in izvedela, da bo letalo imelo 2 uri zamude, ker je kasneje vzletelo iz Sydneya. Madonca, kot da tega niso vedeli prej in bi nas lahko pustili v resortu, kjer bi vsaj lahko posedel v senci. 

Kar je, je, zato sem brala knjigo in si tako krajšala čas. Malo sem opazovala tudi naokoli, zanimiva struktura potnikov. Angleži pa kot iz kakšne angleške nadaljevanke. Sem se počutila kot v kakšnem njihovem reality showu.

Letalo manjše kot pred dnevi in niti ni bilo polno, zato sem v svoji vrsti sedela sama, ob oknu, s prekrasnim pogledom na Uluru. 

Kasneje smo leteli nad gostimi oblaki in imeli precej nemiren let. Še sreča, da imam tablico in sem pogledla nekaj nadaljevank. Zaenkrat mi čas krajša Blue bloods. Tom Selleck rules! Ta star je še vedno dober. Hehe - Magnum! Pravijo: stara koka - dobra supa. Ja, eni so res šele na stara leta hudo dobri :).

Pristali smo okrog 7h po lokalnem času, let je trajal 3 ure in spet samo kozarec vode za nas ekonomiste.

Prtljago sem takoj prevzela, moj kuferček je prišel po traku med prvimi. Majhen, lep in rdeč hehe.

Čez 10 minut sem že imela vlak do centra Sydneya, kjer sem si kupila hot dog z rdečo hrenovko in čez 10 minut trajekt do Manlyja. Na trajektu je internet brezplačen, zato sem izkoristila priložnost in prebrala nekaj mejlov. Hvala Tomaž in Ana, da sem imela malo čtiva.

Avtobus iz Manlyja je odpeljal spet čez 10 minut in v Collaroyu me je počakala Minka, saj je deževalo.

Preden sem šla spat, sva poklepetali in naredili nekaj planov predvsem za vikend.

12. dan: Kata Tjuta

Avstralca sta se zjutraj poslovila, jaz pa sem imela časa neomejeno preden se odpravim na novo turo. Hotela sem na zajtrk, ampak žal nisem preverila delovnega časa moje poceni kuhinje. Odpira se šele ob 11h, zato sem šla do restavracije, kjer so si za samopostrežni zajtrk zaželeli 41$. Madonca, a ti postrežejo z zlatim priborom? Jajce je jajce in kruh je kruh, čemu potem take cene? Vedo, da nimaš druge izbire in da je to edino naselje, kjer lahko prespiš. Počakala sem na shuttle bus in se odpeljala do supermarketa. Še za jutri sem kupila kruh in salamo in nekaj pijače in se vrnila nazaj v sobo pod klimo. Danes so napovedane ekstremne temperature in že navsezgodaj zjutraj je pribijalo.
Brala sem knjige in vodiče, vmes je nek fant prišel pospraviti sobe in malo pred odhodom na turo sem dobila novi sostanovalki, mladi Nemki, ki sta bili tako zapečeni, da sem najprej mislila, da sta črnki. V kakšnih treh minutah jima je uspelo razmetati vso prtljago po tleh in samo čudila sem se kam za vraga lahko spakirata toliko prtljage. Videla sem tudi fen in ravnalec za lase. Potem pa jaz mislim, da imam s sabo kaj nepotrebnega.
Počakala sem na bus in vstopila skupaj z dvema Indijkama. Spotoma smo pobrali še nekaj potnikov, skupaj nas je bilo samo 9. Tokratni šofer Dexter in vodič Denis.
Najprej smo vstopili v park z že preverjenim majanjem in prodajalka ali čuvajka pri okencu nam je z nasmehom pomahala nazaj.
Kata Tjuta je oddaljena od naselja oddaljena približno 50 km in najprej smo se ustavili pri razgledni ploščadi, kjer smo si ogledali puščavsko vegetacijo, Denis pa nam je razložil tudi več o tem, kako Anungi uporabljajo določene rastline pri njihovem vsakodnevnem življenju.

 

 

Pot smo nadaljevali do Doline vetrov, kjer bi morali opraviti daljši sprehod, približno 5 km. 

Govoreči šofer Dexter je zmagal, ker je naenkrat moral zabremzati in nam tako dokazati zakaj moramo uporabljati varnostne pasove. Na cesto sta namreč stopili 2 kameli, ki se nista dali motiti. Počasi sta prečkali cesto in nam pozirali ob poti.

 

 

V nacionalnem parku Uluru Kata Tjuta velja strogo pravilo, da se daljši sprehodi ne opravljajo, če vremenska napoved ob 8h zjutraj kaže temperature nad 36 stopinj. Danes ob 15h smo imeli 47 stopinj (Dexter je rekel, da mu naprava kaže 49, ampak z lahkoto odvzame kakšni 2 stopinji za vsak slučaj), zato je tudi nam odpadel daljši in lepši sprehod. Prišli smo do prve razgledne točke na vrhu doline in si ogledali ter poslušali sestavo in nastanek Kata Tjute. Seveda po eni teoriji, obstaja pa še kakšna znanstvena in seveda še kakšna, ki si jo lastijo Anungi.
Kata Tjuta ni samo ena skala, pač pa sistem dolin, sotesk, skal in pomeni "več glav", saj jo sestavlja 36 posamičnih skal, najvišja, Olga je visoka 546m, kar 200m višja od Uluruja.

 

 

 

Uluru in Kata Tjuta sta si različna po sestavi. Če je Uluru skupek plasti peščenjaka, je Kata Tjuta skupek konglomerata, kar se lepo vidi, ko jo od blizu pogledaš. Prav tako je med njima razlika tudi v kulturi, saj je Uluru žensko področje, zato tam najdemo tudi ostanke kuhinje, Kata Tjuta pa moško področje.
V okolici živi še okoli 150 do 200 Anungov, ki so kot rečeno lastniki tega območja in so predali avstralski vladi nacionalni park nazaj v najem za 99 let in aktivno sodelujejo pri upravljanju parka. Še vedno živijo po načelu Tjukuritje, pravil, zakonov in načina življenja Anungov, kot so ga sprejeli njihovi predniki.
Vroče za znoret. Če ima zrak 47 stopinj, je realni občutek ob skali še 10 stopinj več. Vrnili smo se do avtobusa in se odpeljali naprej do naslednje točke, kjer smo opravili čisto kratek sprehod, se vrnili v avtobus in nadaljevali pot do ploščadi, kjer naj bi si ob šampanjcu ogledali sončni zahod. Ker se je spet pooblačilo, z zahodom žal ni bilo nič, smo se pa vsaj naklepetali. Dexter in Denis sta nam pripravila pogostitev z vinom in prigrizki.

 

Na poti proti naselju smo v daljavi lahko videli požar, ki ga je zanetila strela včeraj popoldan. Čez dan se je videlo kako se dim vali proti nebu. Sedaj vsi upajo na dež, ki bi požar lahko pogasil. Gasilcev tukaj ni, razen za potrebe v naselju, pa tudi vode močno primanjkuje in je v bližini požarov ni.
Ob povratku v hotel sem bila tako crknjena, da sem se najprej sesedla na klop in naročila limonado. Šele kasneje sem naročila burger (komaj čakam spet kakšne solatke) in premišljevala, če bi skočila v bazen, saj smo imeli ob 9h zvečer še vedno 35 stopinj. Očitno je več turistov razmišljalo enako, zato je bila gužva in odločila sem se rajši za tuš. Čeprav sem cel dan sanjala o mrzlem tušu, se žal v puščavskem delu Avstralije ne da doživeti. Tudi, ko odpreš pipo za mrzlo vodo, teče topla voda.
Čisto sveža sem šla še malo posedeti in ko slišiš Dire Straitse v izvedbi lokalnega banda, se zaveš, da je to res prava Avstralija in da je vražje fajn. Vseeno pa včasih pogrešam kakšno družbo za klepet. Nemki iz moje sobe sta preveč divji :-), da bi jima lahko sledila.