7.dan: Sydney

Ja kaj naj rečem, lahko se pohvalim, da sem že drugo noč zaposed izvrstno spala in se zbudila že ob 7h. No, zbudilo me je ptičje petje, vrhunsko, sem že mislila, da nekdo žvižga, pa ni. Zgodaj zjutraj je začelo deževati in ni in ni nehalo, oblaki so bili čedalje bolj črni. Kljub temu sva bili ob 8h že na bazenu, saj je malo prekinilo z vlivanjem, ampak ne za dolgo. Čez kakšnih 15 minut se je usulo kot za stavo. Tako sva poleg plavanja za isto ceno - nič - dobili še vodno masažo. Je bilo pa fino.

 

V načrtu sem imela spet obisk Sydneya, ampak sem za 1 uro prestavila odhod, saj je tudi ob 10h še vedno močno deževalo. Malo je prenehalo in izmuznila sem se iz stanovanja in se sprehodila do 500m oddaljene avtobusne postaje. Spotoma sem kupila tedensko vozovnico za neomejeno voženj s trajekti, avtobusi in vlaki za 56$.

 

V centru Sydneya se je spet usulo, čeprav sem mislila, da bo že mimo. Očitno so oblaki iz Collaroya odhiteli nad Sydney. 1 uro sem vedrila v neki arabski kavarni, kar pa tudi ni bilo tako slabo.

 

Obiskala sem agencijo za popotniške ture in se malo pozanimala za variante, saj se bom počasi nekaj premaknila za kaj več dni. Imajo kar ugodne ture in naslednji teden sem bom že kaj odločila kam in za koliko časa.

 

Sprehodila sem se po George Street do Hyde Parka, ki je ime dobil po londonskem parku. Včasih je bil večji in so ga uporabljali za urjenje vojske. 

 

 

 

Anzac War Memorial je 30 metrski spomenik, posvečen vsem avstralskim vojakom, ki so umrli v borbi. V njem se nahaja vojaški muzej. 

 

 

Čeprav so v Avstralijo s prvo floto Angležev v bistvu že prispeli prvi katoličani, so bile maše sprva prepovedane. Šele leta 1821 so bile dovoljene in takratni guverner Macquarie je položil temepljni kamen za izgradnjo kapelice Sv. Marije.  Katedrala je bila dokončno zgrajena leta 1928.

 

Čisto na koncu parka osvežujoč pogled na Arhibaldovo fontano, ki je bila postavljena leta 1932 in je posvečena Francosko Avstralskemu sodelovanju v 1. svetovni vojni.

 

Sprehodila sem se mimo mnogih znanih trgovin, od Guccija, Miu Miu, Versace, ni, da ni. Ogromno znanih in neznanih trgovin, se mi je že malo meglilo pred očmi, ko sem zagledala Billabong, nekaj bolj dostopno zame in za večino, pa še fajn stvari imajo.

Pred vhodom v dvigalo na Sydney tower pa glej ga zlomka, prva Ugg trgovina in to s 50% popustom. Aglice za samo 60€ :).

Sydney tower je 250m visok stolp, ki so ga začeli graditi leta 1970, a dokončali 1981. Najprej je bil mišljen le kot del trgovskega centra. Stolp je zgrajen tako, da lahko kljubuje tako potresom kot ekstremnim vetrovom. K sreči mi niti enega niti drugega ni bilo potrebno preizkusiti.

76 nadstropij je dvigalo premagalo v slabih 40 sekundah, stopnic za izhod v sili pa je 1504. Kar veliko...

Na vrhu stolpa se nahaja seveda restavracija, kavarna, nobel restavracija in pa nadstropje, kjer lahko občudeješ prekrasen razgled na Sydney z okolico. Nad tem je še možnost skywalka, ljudji privežejo na vrv in se potem sprehodijo do ograje. Jaz se za to nisem odločila, ker se mi je zdelo predrago, vidiš pa nič drugače kot tam, kjer sem Sydney opazovala jaz. Še nad tem pa je vodni rezervoar, ogromen, saj je v njem 162000 l vode in služi kot stabilizator v vetrovnih dneh.

Verjetno mi ni treba poudarjati, da je bil razgled čudovit.

 

Peš sem nadaljevala do dela Sydneya, ki se imenuje The Rock. Tu so leta 1778 pod vodstvom guvernerja Filipa zgraditi prve zgradbe. Področje je še danes zelo bogato s kolonialnimi zgradbami, muzeji in zgodovino.

Harbour bridge je most, ki je za domačine izrednega pomena, saj preko njega pridejo do centra iz mnogih okrožij. Center Sydneya je seveda čisto poslovni, zato ima večina prebivalcev tam službe.

Zgrajen je bil leta 1932 in je bil kot nekakšen obliž na takratno finančno krizo. Ogromno delavcev je pomagalo pri gradnji in tako dobilo delo. Povrh vsega je bil pravo inženirsko čudo. 8 let ga je gradilo 1400 delavcev, med gradnjo jih je zaradi nesreč pri delu umrlo 16. Zaradi mostu so istočano zgradili tudi bližnjo železnico. Avstralci so si zanj izposodili 6,5 milijona takratnih avstralskih funtov, ki so jih odplačali šele leta 1988.

Cesta se vije 59m nad morjem, na vsakem bregu stoji po en pilon. Barvanje mostu traja 4 leta, da prebarvajo celega, kar za Avstralce pomeni nekaj neskončnega (kot npr. Sizifovo delo), za to opravilo pa porabijo kar 30000 litrov barve.

Most je dolg 503m in ga dnevno prečka 150.000 vozil. Jaz sem ga prehodila peš, namenjen mi je bil vzhodni del mostu.

Prečudoviti razgledi, lepe fotke.

Počasi se je dan začel poslavljati, po nekaj kilometrih pešačenja, vsaj 10 jih je bilo danes, sem imela namen, da se ustavim kje na poznem kosilu. Ker pa je danes Valentinovo, je bila to misija nemogoče. K sreči pri nas ta praznik kljub komercialni podpori še ni našel tako močnega vpliva kot je to tukaj. 

 

Me je pa medtem, ko sem čakala na trajekt do Manlyja, prišel pozdravit en čuden ptič.

Toliko za danes, počasi grem spat, saj bo jutri ob 7h zjutraj že akcija v bazenu :).