10. dan: Sydney - Ayers Rock

Prvič sem se nekako morala zbuditi z budilko. Itak pa me je že prej zbudila moja kukabara ali več njih, ki so se spet drle kot za stavo. Ker sem imela že vse pripravljeno in spakirano, sem se samo umila in Minka me je odpeljala do avtobusne postaje. Bus do Manlyja je bil točen, ob 6.50. Zjutraj in popoldan avtobusi vozijo po posebni liniji, zato sem z lahkoto ujela trajekt ob 7.30, ki me je pripeljal naravnost pred železniško postajo. Nekaj minut čakanja in pripeljal je vlak, ki vozi direktno do letališča. Vožnja iz čistega centra Sydneya do letališča notranjih letov je trajala slabih 20 minut. Večina potnikov uporablja vlak za dostop do letališč, saj je tako najhitrejše in najcenejše.
V vrsti za check in sem čakala še 15 minut in pripravljena za vzlet.
Letališče je bilo polno, ljudje potujejo po Avstraliji kot za stavo. Za povratno karto od Sydneya do Ayers Rocka sem plačala s prtljago vred 370€.

Virgin Australia je precej razširjena letalska družba in zaseda skoraj cel terminal. Leteli smo z Boeingom 737-700. Prostora je bilo dovolj, ker pa je to vseeno neke vrste nizkocenovnik, smo dobili samo kozarec vode, vse ostalo je bilo na voljo za doplačilo. Let je trajal 3 ure, na začetku in na koncu je bilo malo turbulence, drugače pa nič posebnega.
Škoda, ker nisem dobila sedeža ob oknu, ker bi lahko slikala in slikala. Malo pogleda na Uluru sem vseeno ujela. Se bom poskusila zagrebsti za nazaj grede.
Prtljago smo dobili takoj, ko smo vstopili v letališko zgradbo. Glede na to, da nas je ob izstopu iz letala udarila vročina 42 stopinj, sem komaj čakala, da smo se usedli v avtobus, ki me je odpeljal do hotela.

Madonca, kakšna gužva! Bila sem komaj kakšna 15. vrsti in ker nas je bilo ogromno v recepciji, tudi klima ni mogla tako vrhunsko hladiti kot se spodobi.
Rezervirala sem si posteljo na pogradu v sobi za 4. Ker me je vmes vseeno prijelo, da bi imela svojo sobo, sem hotela zamenjati, a sem si premislila, ko mi je receptorka povedala, da bi morala doplačati 290$ na noč. Ja, tale Ayers Rock je drag kot pri norcih. Ampak žal se ne da izbirati. Celoten resort je urejen kot malo mesto in v njem ni drugega kot samo hoteli, hostli, restavracije.
Vzela sem ključ in odšla v sobo. Ker sem bila prva tam, sem nekako upala, da bo tako tudi ostalo.
Počakala sem bus, ki vozi po resortu in se odpeljala do turističnih informacij. Tam nudijo ogromno možnosti za ogled Uluruja, predvsem helikopterskih poletov. Odločila sem se, da grem jutri pogledat Olge v jutranjem vzhodu, v nedeljo pa na popoldansko turo okrog Uluruja s sončnim zahodom.
Čez dan se je temperatura povzpela na 46 stopinj, zato sem šla v sobo pod klimo. Tam so bili že moji trije sostanovalci, mladinci. Brat in sestra iz Avstralije in še en mladenič zaenkrat še neugotovljene narodnosti. Jaz bi rekla, da je Nemec.

 
Sprehajati naokoli se ne da, ker se komaj diha. Po celem resortu so izobešeni opozorilni znaki, da moramo veliko piti in ko se prijaviš na turo je voda obvezna oprema, drugače ne moreš na bus.
Tukaj računajo skoraj vse in to ne malo, tudi internet je možen le za plačilo 10$ na uro.
Upam, da se bo ponoči vseeno nekoliko shladilo, da bomo vsaj spali. V to skoraj ne dvomim, saj maldenič zaenkrat še neugotovljene narodnosti kar dobro zaudarja, da o njegovih supergah ne govorim! Je pa postelja trdna, rjuhe čiste in dekca tudi. Jutri vstanem ob 4.30, zato bom šla počasi spat. Smo pa tukaj za 1 uro in pol manj naprej od vas.