11. dan: Uluru

Jutro kot jutro, budilko sem uspela nastaviti za 1 uro prepozno, ampak sem tako zelo slabo spala celo noč, da sem itak ves čas na telefonu preverjala koliko je ura.
Hitro sem šla v umivalnico, se oblekla, pograbila stvari in odhitela pred recepcijo, kjer je že čakala gruča turistov. Avtobusi so seveda zamujali, saj je naš hotelski kompleks najbolj oddaljen od centra tega naselja Yulara. Počasi smo se razporedili in še v čisti temi smo se odpeljali proti razgledni ploščadi.
Našemu šoferju je bilo ime Gary, zabaven možakar, ki nas je po poti razsvetlil s kratko zgodovino in pravili tega območja. Tukaj šoferji niso sami šoferji, ampak tudi vodiči med samo vožnjo. Ko vozijo, imajo pred seboj mikrofon in govorijo, zato jim rečejo tudi "talking drivers". Najprej nam je razložil varnostne ukrepe v primerumprometne nesreče, pokazal zasilne izhode in priporočil varnostne pasove. Kot na letalu.
Ko smo se približali vhodu v park, nam je Gary naročil, naj vsi pomahamo z vstopnicami v park in če nam prodajalka pomaha nazaj, lahko gremo naprej. Ni treba ugibati, seveda nam je uspelo. Malo hecno, ampak tako pač je. Tukaj v Avstraliji se vsi držijo pravil in ve se, da morajo agencije pri potnikih preveriti veljavnost 3 dnevne vstopnice, zato ne potrebujejo dodatnih ljudi, ki bi po avtobusih še enkrat vse preverjali. Ali si predstavljate pri nas? Že vidim, kako bi agencije prijavljale manj potnikov, da bi zase obdržale kakšen evro ali dva. Tekmovanje o iznajdljivosti kako prelisičiti varuhe parka.
Kakšnih 500 ljudi se nas je zapodilo do nekega podesta, kjer je bil res prekrasen pogled na Uluru, za nami pa je počasi vzhajalo sonce. Srečala sem tudi skupino Slovencev in jih ogovorila, vendar mi je gospa s pravilno slovensko izgovorjavo dala vedeti, da se ne bo družila z navadnimi smrtniki.
Kasneje sem slišala eno izmed njih: "Joj, a tako daleč smo se morali peljati, v Avstralijo, da zdaj gledam eno navadno skalo?"
Malo mi je bilo nerodno zaradi nje, ampak k sreči je ostali niso razumeli. Nikoli nisem in še vedno ne razumem čemu folk rine po svetu, če ga nič ne zanima in mu je vse odveč. Naj ostane doma in ne dela gužve.
Sončni vzhod je sicer bil na pogled lep, le Uluru nikakor ni zamenjal toliko različnih barv kot se govori. Moram priznati, da sem bila nekoliko razočarana, saj sem pričakovala tisto lepo oranžno, skoraj rdečo barvo.

K sreči se nas je manjši del naše skupine odpeljal do izhodišča za kulturno obarvan obhod dela Uluruja, kjer pa je bilo drugače. Res tiste prave, močne barve in kontrasti. Ker je letos v Avstraliji nenavadno deževno poletje, se to pozna tudi na okolici Uluruja, ki se nahaja sredi avstralske puščave. Okrog in okrog je bilo ogromno zelenja in s tem ptic, ki so v jatah preletavale Uluru.
Uluru je monolit, angleško ime zanj je Ayers Rock. Skala je dolga 3,6 km, široka 2,4 km, njen obseg pa je 10,6 km. Dviga se 348 m nad okolico, domačini pa pravijo, da je vsaj 5 km skale še pod zemljo. Poleg tega, da Uluru velja za sveto mesto za Aborigine, jo občudujejo znanstveniki, saj še dandanes ne vedo točno kako je nastala. Obstaja seveda nekaj teorij, ki bi jih bilo potrebno ovreči ali dokazati, vendar tukajšnje ljudstvo Anung ne dovoli raziskovanj.

Arheološka raziskovanja pričajo, da so Aborigini živeli na področju Uluruja in Kata Tjute preko 22.000 let in sta jim obe področji služili kot ceremonialno in kulturno središče.
Tradicionalni lastniki področja so Aborigini Anung. Sama sem želela najprej rezervirati turo, ki jo vodi predstavnik Anungov, vendar žal ravno sedaj ni bila na voljo.
Anungi verjamejo, da so jih ustvarile nenavadne duhovne sile, ki so jim podarile pravila in zakone, po katerih se ravnajo še danes. Pravijo, da so nasledniki teh sil in kot taki imajo pravico in dolžnost upravljati in zaščititi to področje.
Leta 1960 je bila na delu skale, ki je nekako najbolj položna, postavljena ograja z vrvjo in tam se lahko pripleza na vrh. Strma pot je dolga 1,6 km, vzpon traja približno 2 uri. Ker je Uluru za Anunge sveto mesto, prosijo obiskovalce, naj ne plezajo na skalo. Povsod lahko beremo prošnje in čeprav vzpon ni prepovedan, se ogromno turistov zanj ne odloči. Iz spoštovanja do kulture in vere Aboriginov sem se tudi sama odločila, da spoštujem njihovo prošnjo.
Nacionalni park Uluru Kata Tjuta je bil ustanovljen leta 1958, leta 1987 pa je bil vpisan na Unescov seznam svetovne dediščine.
Avstralska vlada je Aboriginom leta 1985 vrnila lastništvo nad njihovo zemljo v tem nacionalnem parku in povrnila tudi prvotna poimenovanja skale. Danes ima Avstralija področje tega parka v najemu in ga upravlja v sodelovanju z Anungi. Skupaj se odločajo o vsem, čez nekaj let se bodo odločili tudi, kdaj prepovedati vzpon na Uluru. Sedaj so namreč dogovorjeni, da bodo sprejeli odločitev, ko bo manj kot 20% turistov želelo na skalo. Vodička je namignila, da se bo to zgodilo kmalu, v nekaj letih.
Ko smo se približali kraju, ki je vzponu namenjen, so bili tam v glavnem poševnooki turisti, ki so se fotografirali na vsakem koraku in kričali. Toliko o spoštovanju....
Na našem 5 km dolgem sprehodu po soncu pri 36 stopinjah smo obiskali nekaj jam, kjer smo si ogledali nekaj jamskih risb Anungov. Za risanje so uporabljali seveda naravne barve, ki so jih zaradi pomanjkanja vode redčili z živalsko ali svojo krvjo. Nevrejeten občutek, ko si samo pol metra stran od take zgodovinske zapuščine.

Nekaj področij Uluruja je danes nedostopnih niti se jih ne sme fotografirati, saj so še posebno sveta. Anungi verjamejo, da oddajajo posebno energijo in s fotografiranjem turisti to energijo jemljemo in jo s tem, ko jo nesemo na različne konce sveta, slabimo in preveč razpršimo.
Vročina nikakor ni popuščala, temperatura se je bližala 40 in tukaj imajo vsi avtobusi balone z vodo, kjer lahko dopolniš svoje plastenke. Jaz sem popila v nekaj urah 4 litre vode, kar je seveda vse sproti izhlapelo.
Naša zadnja postaja je bil Aboriginski kulturni center, kjer najdemo nekaj zanimivih napisov in razlag. Sicer še nisem prav veliko prebrala o zgodovini Aboriginov, ampak kar sem do sedaj, lahko rečem, da je katastrofa, kaj so Angleži naredili tem ljudem. Ne samo, da so danes manjšina in da živijo na socialnem robu, ne dolgo nazaj so Avstralci še vedno izvajali lov na Aborigine.

Ob povratku v hostel sem se samo spravila v sobo pod klimo. K sreči je smrduh odšel in ker je pozabil neko knjigo v nemščini, lahko že rečem, da je bil paconar Nemec. Avstralca sta še tukaj in v čisti sobi smo vsi skupaj dremali do 3h.
Popoldan se je zoblačilo in pričelo je rositi. Šla sem do razgledne točke in uživala v pogledu na rjavo barvo Uluruja, ki se pojavi, ko dežuje. S sončnim zahodom sicer ne bo nič, me je pa razveselil kuščar zlato rumene barve, puščavska igvana, ki je prečkal pot. Z lahkoto sem 2 uri samo opazovala to veliko gmoto, ki stoji sredi ničesar, kot bi jo nekdo z vrha vrgel ljudem na Zemljo in se napajala z neverjetnimi občutki.

Za večerjo, kot edini današnji obrok, sem si naročila piščančji zavitek s pomrijem in Spritom za 17$. Še jutri potrpim s tole hitro prehrano, saj je daleč najcenejša varianta. V restavraciji bi špageti ali solatni krožnik stal čez 40$.