8. dan: Sydney

Kaj naj rečem? Sploh se ne morem in ne morem naveličati Sydneya. Vsak dan odkrijem kaj novega, zanimivega in posnamem krasne fotke.

Glede na to, da je jutranje plavanje prekrasna rutina za še bolj krasen začetek dneva, ne bom več pisala, da sva šli na bazen. Podobno kot z jajci za zajtrk v Indiji. To je pač pravilo in ko ga bom kdaj prekršila, boste za to izvedeli, drugače pa je to tako. Velja?

Mislim pa, da bi morali pri Grošljevih v Dobu počasi vrt zamenjati za bazen. Ati in mami, kaj pravita? No, pa še na lotu moramo zadeti sedmico. Ampak glede na blazno teorijo, ki jo ati fura, tudi to ne bi smel biti problem.

Minka me je odpeljala do Manlyja na trajekt, ki je že čakal. krasno, ker vozijo na pol ure skoraj cel dan, le ponoči za nekaj ur zaprejo pristanišče.

Manly je bil eno prvih področij, ki so ga Angleži poimenovali in sicer po neverjetnih Aboriginih, moških nosačih (nisem prepričana, če sem prav prevedla). Danes je to mirno, sproščeno naselje s prelepimi plažami in ogromno kavarn in restavracij, kamor zahajajo številni turisti. Manly si izberejo tudi za prenočišče, ki je cenejše kot v centru mesta, 11 km do Sydneya pa trajekt vozi nekaj minut manj kot pol ure in izstopiš pri Operi house.

Z Andrejo sva se dogovorili, da se srečava pri terminalu št. 4 in takoj sva se našli. Ne morem verjet, da nama je uspelo, kar sva odlašali v Ljubljani. Andreja je veliko delala v tujini in nekako se nisva uspeli dobiti. Skupaj sva že potovali in sicer sva bili udeleženki slovenske odprave tabornikov na COMDECo v Indoneziji. Ja, to so bili časi...

Ker sva imeli veliko za nadoknadit, zato sva si v bližnji restavraciji vzeli solato in sok in se sprehodili v botanični vrt, poiskali senco po drevesom in uživali.

Med sprehodom po parku se naletela na prvega pajka. Samo, slikala sem ga, pobožala ne. No, če povem po pravici, je bilo takih pajkov z ogromnimi mrežami kar nekaj, videla sem 4, potem pa sem jih pravzaprav nehala iskati med grmovji. Za 1 dan jih je bilo dovolj. Veliki so kakšnih 5 cm, če ne štejem še nog.

Sprehajali sva se mimo zanimivih ptic, ki so čepele v senci in imele nenavaden kljun, kot bi nosile masko.

Najbolj zanimivi pa so mi bili netopirji "flying fox", ki jih je bilo neverjetno veliko in so kar viseli in viseli z dreves.

Med sprehodom po parku lahko naletiš na kup kotičkov in prostorov, od koder je razgled na Opero house in Harbour bridge lepši od drugih. No, vsaj za danes. Ker Opera house velja za eno najbolj fotografiranih znamenitosti ne samo v Avstraliji ampak na svetu, sem morala nekaj fotografiti narediti tudi sama. Srečo sem imela, da sem lahko opazovala tudi ladjo, ki se je počasi pomikala pod Harbour bridgem. Izgledalo je, da ga bo zrušila, ampak se je na koncu lepo izšlo.

O Operi house nisem napisala še nič, pa je mogoče danes pravi čas za to.

Obljubiti ne upam, da ne boste videli še kakšne fotografije, če mi le uspe posneti še kakšno lepšo in bolj zanimivo od že obstoječih (da ne bo pomote - govorim samo o Operi house :)).

Opera house je edinstvena na svetu, edina, ki se lahko pohvali s tako obliko. Pravzaprav je to kompleks več dvoran in in gledališč. Nastanek je kompliciran in precej dolg. Graditev Opere house je bila prava avantura, ki je iz dneva v dan znova in znova prikazala nove in nove probleme pri gradnji. Sama izgradnja je trajala kar 14 let. Čeprav je prvotni proračun za gradnjo tega kompleksa znašal le 902.000 AUD, je bil končen znesek precej višji, kar 102 milijona AUD (komu kaj znano? Hm, a ni pri nas VEDNO tako?). Gradnja se je začela leta 1959, končala pa 1973, ko jo je slavnostno otvorila kraljica Elizabeta II. Arhitekt, ki je bil zaslužen za projekt, Danec Jorn Utzon, je zaradi neverjetnih in mnogih težav leta 1966 zgrožen zapustil Avstralijo in prepustil Opero house drugim strokovnjakom. Slišala sem, da je bil nekaj časa celo na črni listi tistih, katerim vstop v Avstralijo ni dovoljen. Opero house danes prenavljajo in menda so prosili Utzona za pomoč, saj ima le on originalne načrte same zdradbe in njene notranjosti. Njegovi sinovi so začeli sodelovati pri prenovi, saj je Utzon leta 2008 umrl.

Danes se v kompleksu Opere house letno zvrsti kar 2000 kulturnih dogodkov.

Koncertna dvorana sprejme 2690 obiskovalcev, operna dvorana pa 1507. 

Danes sem se odločila, da bom pred odhodom domov obiskala eno operno predstavo v pravi Opera house. Se mi zdi, da to doživiš samo enkrat v življenju in bližje kot te dni verjetno ne bom nikoli več.

Popoldan se je počasi prevesil v večer in odpravila sem se s trajektom nazaj v Manly. Ob poti sem lahko opazovala neskončno število jadrnic. Za prebivalce Sydneya velja, da popoldan ali že med kosilo rajši kot dobro kosilo, izberejo vsaj 1 uro jadranja v tem prekrasnem naravnem pristanišču Sydney.

Andrej, jadrnic je bilo veliko, se mi pa zdi, da vsi ti jadralci nujno potrebujejo nekoga, ki bi jim organiziral kakšno vrhunsko regato. Kaj meniš?

Še nekaj današnjih zanimivosti: 

WCji so povsod izredno čisti in urejeni. Tudi sredi botaničnega vrta, ki ga dnevno obišče nekaj tisoč turistov, stojijo WC v barakah, ki so čisti, urejeni in opremljeni z milom, papirjem, vodo in sušilnikom.

Darinka, danes sem se peljala pa mimo vsaj 3 golf placov. Tu bi po mojem morala ti udariti kakšno žogico ali dve. Urejeno, zeleno, nobene gužve, fejst fantje...

Ko sem se iz Manlyja odpravila proti Collaroyu sem tokrat naletela na pravo čudo - fanta, ki je uporabljal neiphona. Neverjetno. Mislim, da je v 1 tednu to prvi človek, ki v rokah ni držal iphona.