Letala in letališča

Zdaj imam res ogromno časa, da premišljujem vse mogoče stvari.

A veste zakaj sem se kar naenkrat odločila, da grem?

Ko sem se poslovila od sodelavcev v prejšnji firmi (ja, ja, Kompas MTS), so mi najbližji sodelavci in sodelavke kupile knjigo "sanjska potovanja po svetu". Med nekaj označenimi stranmi je bila tudi Avstralija in tako sem se odločila, da jih ubogam in počasi raziskujem najlepše kraje sveta. 

A vas zanima kaj je še bilo označeno? Hm, boste brali jeseni :).

Po vetrovni voznji do letalisca v Benetkah sem najprej raziskovala letaliski lounge s pogledom na letalo, s katerim bomo vzleteli kasneje. 

Ma ne mores verjet cesa si Arabci ne pripeljejo na dom! Med vso mozno in nemozno kramo si je nek model po letalski posti narocil cisto novega Ferrarija, ki so ga nalozili v isti prostor kot moj kufer :).

Ker se mi je 6 urna voznja do Dubaja vlekla, me je bilo groza pomisliti kako bom prezivela 14 urno. Poleg mene je sedel nek Italijan, ki se je vseh 6 ur zabaval s svojim nosom in iz zakladov delal kroglice. Pa to ne moreš verjet!

Ko smo se peljali mimo hrvaške obale, je nastala mala panike med stevardesami in pilot jih je kmalu posedel. Kakšna turbulenca!!! Kozarci so leteli po tleh, razbili so se krožniki in poleg običajnega, res močnega tresenja, smo parkrat hitro izgubili na višini in potnica pred mano je začela glasno jokati in kričati, da noče umreti!

Priznam, da je bilo za trenutek strah tudi mene.

Zracni prostor nad Dubajem je bil kot novoletna jelka - same utripajoce lucke. Kaksnih 15 minut smo krozili in pristali z zamudo na cisto drugem koncu letalisca, da so nas 15 minut vozili do terminala!

Ravno 45 minut sem imela časa, da sem našla pravi izhod za svoje naslednje prevozno sredstvo. Tokrat Boeing 777-300ER.

Ko smo že sedeli na letalu, smo še kakšno uro čakali na vse potnike, ki so očitno tudi z zamudo prileteli. Zamude je bilo okrog 1 uro, ampak je pilot nadoknadil.

Kmalu po vzletu so nam postregli z zajtrkom, ki sem ga spustila, saj sredi noči res ne bi zaštartala z jajci. Zaspala sem hitro in mimogrede je minilo 8 ur. Kar verjeti nisem mogla, da mi je uspelo zaspati. Ampak to so pa sladke lastnosti biznis razreda, ko se ti sedež prelevi v pravo posteljo, ki je povrh vsega lahko še masažna!

Če povem, da nisem med 14 urnim letom pogledala niti enega filma, vam je lahko vse jasno.

Za kosilo, kakšni 2 uri pred pristankom, so me pa peljali v prvi razred, kjer je pa res luksus. Tam dobiš pa kar svojo sobo. Če me spomin ne vara, je bila cena za 1. razred 4.500€. Ja, če bi bil pa economy tudi tako udoben, bi se pa večkrat odpravila tudi tako daleč kot je Avstralija.

Čeprav so že na letalu opozarjali, da ne smemo v Avstralijo vnesti nič hrane ali česarkoli, kar je s tem povezano, sem na dokument označila, da nimam nič od tega. Sicer ni bilo čisto res, ampak bučno olje in piranska sol pa mogoče res nista hrana?

Še ena prednost biznis razreda je, da imaš svojo vrsto na kontroli pasporta in prtljaga se pripelje prva. 

Vprašali so me, če imam kaj za prijaviti in videlo se je, da je bila pozna ura, 22.30 in vsi policaji in cariniki so prijetno klepetali ob strani, zato kontrole sploh nisem občutila.

Med prvimi sem prišla v halo in iskala znan obraz. Ker ga nisem zagledala, sem čakala med tistimi, ki so prišli po potnike in so imeli v rokah razne napise. Fantje so me vsako minuto vprašali, če sem slučajno jaz Mr. Hoffman. Haha, se niso dali, en je rekel, da bi me odpeljal, ker se mu ne ljubi več čakati.

No, ko je približno polovica našega letala že našla svoje sorodnike in šoferje, sem pa le zagledala Minko in Borisa. Sem ju malo presenetila, saj sta me očitno zgrešila, ko sem z vožičkom, polnim prtljage (ne moreš verjet, točno 40 kg v 2 kufrih!) vstopila v halo.

Joj, dobila sem svojo prvo koalo z balonom! Kako lepo...

Šli smo še na kavo, no, Boris je imel do doma še 1.5h vožnje in je res spil kavo, midve z Minko pa pivce. Jah, smo v Avstraliji, kaj pa naj drugega pijem kot pivo?

Vreme je ravno pravšnje, lepo toplo, sicer zame malo soparno, Boris pa je rekel, da ga zebe. Kakšnih 20 stopinj je bilo.

Midve sva šli do njenega doma in še malo poklepetali, nato pa sem zaspala.

Od centra Sydneya je njeno stanovanje oddaljeno kakšnih 20 km in je res lepo. Ponoči so me uspavali črički in šumenje valov, ki so butali ob obalo kakšnih 200 m stran.

Preživela prvi solo polet z letalom in to s prestopanjem. Če bi mi pred nekaj leti to kdo rekel, bi mu rekla, da je nekaj narobe z njim.

Komaj čakam potepanja po Avstraliji.