53.dan: Blackheat - Sydney

Še zadnje prebujanje v motelski sobi in ob po 9h sem štartala proti prvi današnji razgledni točki.

Dopoldan sem se peljala do 5 razglednih točk, se malo sprehajala naokrog in občudovala meglo in kasneje neskončne evkaliptusove gozdove pod Modrimi planinami.

Sprehodila sem se še po mestecu Blackheat in pobrala Minko.

Proti Sydneyu je bil kar zgoščen promet, ampak mi je vse uspevalo.

Še zadnjič sem se peljala čez mogočni Harbour Bridge in se v misllih poslovila od Sydneya.

Doma sem skuhala zelenjavno juho, malo sva poklepetali in že je večer.

Mislim, da se danes oglašam zadnjič, saj me jutri čaka le še plavanje in pakiranje.

Vsem en lep avstralski pozdrav, če ste ob branju mojih zapisov vsaj pol toliko uživali kot jaz v živo, ste se imeli super.

 

Hvala vsem za virtualno druženje, vse vzpodbudne komentarje in tople besede. Čisto vsak vaš komentar mi je godil, vsake besede sem bila vesela.

Lepo je imeti prijatelje, lepo se je bilo družiti z vami vsemi.

Nasvidenje v Sloveniji!

52.dan: Canberra - Blackheat

Zdaj pa vem, zakaj je bilo v tem hotelu toliko Arabcev. V bližini so namreč njihove ambasade in urejajo si v glavnem delovna dovoljenja in dvojna državljanstva. Skoraj vse sem izvedela o poteku pridobivanja papirjev za Arabce, saj je nekdo v sosednji sobi tako glasno razglabljal z nekom, da se je slišalo v mojo sobo. Sten itak ni bilo, vmes so bile na obeh straneh pač nujno potrebne omare.

Vseeno mi je okrog polnoči uspelo zaspati, saj se je približno takrat upehal tudi sosed.

Zjutraj tuš, nato pa juhuhu – popečen toast, po domače prepečenec z maslom in marmelado, ki je nikakor ne maram!

Kje je moja poli…ali pa gavrilovička…še par dni – mami, nabavi poli in pašteto!

Kot sem že včeraj omenila, se v Avstraliji vse kulturne znamenitosti odpirajo ob 9h ali 10h in zapirajo ob 4h ali 5h.

Najprej sem šla v parlament. Parkirna hiša pod parlamentom lahko dostopna in brezplačna za obiskovalce. Seveda obvezna kontrola prtljage, tudi za eksploziv. Z varnostnimi smo se imeli čas pogovoriti, saj sem bila danes prva obiskovalka takoj ob 9h in personal še ni bil čisto na svojih mestih.

Na informacijah dobiš brošuro z zemljevidom in lepo po parlamentu.

Parlament je zgrajen v hribu Capital Hill in je nekakšna središčna točka glavnega mesta Canberre (a se spomnite večno aktualnega vprašanja, ko smo se hecali: Katero je glavno mesto Avstralije: Sydney ali Melbourne? In koliko vas je izstrelilo Sydney? Kar nekaj verjetno, a ne?).

Parlament je leta 1988 odprla kraljica Elizabeta II, projekt pa je bil vreden 1,1 milijarde dolarjev (približno 950 milijonov €).

Tudi v parlamentu se močno vidi, da je Avstralija še danes močno povezana s svojo nekako matično državo Anglijo. Nenazadnje so bili prvi guvernerji in kasneje prvi poslanci v parlamentu pravzaprav Angleži. V hodnikih povsod visijo portreti nekdanjih premierjev in predsednikov senata. V Avstraliji imajo v parlamentu dva sestava: eno so poslanci in premierka, drugo pa senat in predsednik senata (sem brala, da pri nas hoče pa aktualna oblast totalno diktaturo, bi ukinili državni svet. Ja, kam smo prišli…definitivno ne v demokracijo!). Ogledala sem si tudi obe dvorani. Predvsem poslanska mi je bila všeč, saj si nasproti sedita premierka in predstavnik opozicije in med seboj debatirata o prihajajočih zakonih. Pri nas bi se zgrizla, če bi sedela nasproti. Avstralija je kljub temu, da je mlada država, ena prvih držav na svetu, ki je uvedla demokracijo in prva, ki je tako moškim kot ženskam podelila volilno pravico in pravico, da so voljeni v parlament in to direktno od naroda.

Na strehi se nahaja neka razgledna ploščad na mesto in predvsem na nasproti ležeči Avstralski vojni muzej in spomenik. Na strehi je tudi 81m visok podstavek za zastavo, ki je velikosti doubledeckerja (tako piše v brošuri!), streha pa je pokrita s 23ha zelenice in vrtov.

Z avtom sem se odpeljala še do Avstralskega vojnega muzeja in spomenika, ki leži točno nasproti parlamenta. Do muzeja se pripelješ po Anzac aveniji, kjer vsako leto 25.aprila na Anzac Day poteka državna parada (25. Aprila se je združena vojska Avstralije in Nove Zelandije – Australian and New Zealand Army Corps – pridružila Angleški vojski v poskusu na invazijo na Turčijo. Žal je združena vojska doživela poraz pri Galipoliju v Turčiji).

Vojni muzej je najbolj obiskan muzej v Avstraliji in res vsebuje fantastične stalne razstave. Najprej te popeljejo v zgodovino 1. Svetovne vojne in nato 2. Svetovne vojne. Ogromno je maket, ogromno originalnih pripomočkov vojakov, strelnega orožja, opreme, da ne govorim o letalskem delu (Grošlji, to bi bilo spet nekaj za vas!). Všeč mi je bilo ker je razstava o vojnah res razstava o vojnah, njihovih vojakih, stiskah, bojih. Nikjer ne piše nič o zmagovalcu ali poražencu, ali je to sploh bilo res ali ne. Opazila sem, da je po muzeju hodilo ogromno starejših ljudi in tudi šolarjev. V Avstraliji dajo ogromen poudarek na svojo zgodovino (ne bom razpravljala o njihovem odnosu do Aboriginov, tega v muzeju niti ni, si pa mislim svoje, kljub temu, da so se jim opravičili 13.februarja 2008 – to se spomnim iz poročil). V Sloveniji pogrešam narodno pripadnost državljanov, nacionalno zavest, ponos, da smo Slovenci. Tako pa v zadnjem času vsi samo gledamo stran, se prepiramo, ne upamo povedati naglas kaj si mislimo, ker če se pogovarjamo s prikritim oblastnikom, smo ga nasrkali, če slučajno vsaj malo drugače mislimo, se spogledujemo z bolj urejenimi državami, kamor bi najrajši pobegnili. Ali je to prava pot? Mislim, da ne…

Po 3 urah muzeja sem imela nekako dovolj, zato sem počasi zapeljala na Fedral highway in po isti poti nazaj proti 313 km oddaljeni Katoombi. Spet samotne kmetije, ob cesti kvečjemu njihovi poštni nabiralniki, ogromno ovac in travnikov, pašnikov, Toyote Hillux, farmerji,...

Ustavila sem se v prestolnici volne merino Goulburn, vzela kapučino v že znani restavraciji in se odpeljala naprej.

Danes sem se ustavila v Blackheathu, saj bom jutri v bližini tega kraja obiskala še nekaj razglednih točk Blue mountains, vedela pa sem tudi, da bodo prenočišča v Katoombi verjetno zasedena, saj je le-ta priljubljena vikend točka prebivalcev Sydneya.

Je pa kar hladno, pravkar je zunaj samo 13 stopinj.

Moram se pa še nekaj pohvalit. Z avstralsko mobi kartico sem dobila tudi prenos podatkov in za dostop računalnika do interneta uporabljam personal hotspot na iphonu, ki deluje kot wi fi. Res dela, noro. Mi ni treba iskati nobenih wifijev, da razveselim Andreja, ko naslednje jutro na WCju bere moje zapise.

51.dan: Katoomba - Canberra

Zajtrk je bil tokrat vključen v ceno prenočišča, kljub temu pa so me čakali toast, maslo in marmelada. Jao, jao…Kje so kakšna jajca????

Na poti proti Canberri, ki je od Katoombe po gorskih poteh oddaljena dobrih 300km, sem se ustavila na nekaj razglediščih. Vsa so, kot že prej po ostali Avstraliji, lepo urejena in ni redko, da nosijo ime po kakšnem zaslužnem planincu, raziskovalcu ali pa le prebivalcu tamkajšnega kraja. V Avstraliji pokopališča, kot jih poznamo mi, niso najbolj razširjena, ljudje si večikokrat zaželijo, da njihov pepel potrosijo na njihovem najljubšem kraju, tam pa potem postavijo majhno spominsko ploščo, klopco z njihovim imenom, kamen z napisom, ki gleda na kanjon,…

Pot do Canberre je bila predvsem zanimiva. Nisem mogla dojeti, da je bila omejitev hitrosti 100km/h, ko pa so se ceste komaj še držale skupaj. Veliko lukenj in predvsem ovinkov. Ni variante, da se celo pot voziš 100! Na kakšnih 200km ni bilo skoraj nobene vasi, da bi se lahko ustavila na WCju ali kavi, kaj šele, da bi tankala (če bi morala, ampak meni ni bilo treba!). Samo samotne kmetije, ogromne črede ovac in krav in evkaliptusov, da se ti zmeša.

Pred Canberro sem na lepem sredi polja naletela na večji kraj Goulburn. Yeah, McDonalds! In končno spet kava, da se jo da spit. Pa brezplačen wifi.

Malo sem si oddahnila, nato pa ob jezeru George po Federal highway do Canberre. Ustavila sem se na turističnih informacijah, rezervirala sobo v nekem lodgu in se najprej povzpela do vrha Aislie, od koder se krasno vidi na glavno mesto Avstralije, Canberro.

Soba v Victor Lodgu je bolj osnovna, kopalnice imamo skupne, vendar v mojem štuku menda ni veliko žensk, zato ne bo gužve. Upam. Dobra stran, da nimaš kopalnice v sobi je, da ti ne morejo po sobi lezti ščurki. Ok, torej bom to noč mirna, mislim pozitivno, mislim pozitivno…

Canberra je politično in diplomatsko središče, z vsega skupaj manj kot 400.000 prebivalci, zto so prenočišča draga. Moja soba je s 116$ med cenejšimi. Imam pa tudi zajtrk vključen. Juhuhu, jutri spet toast, gremo stavit???

V Avstraliji vse kulturne in turistične znamenitosti zapirajo že ob 5h in danes sem bila prepozna za obisk kakšnega spomenika ali muzeja. Vseeno pa sem se zapeljala do Cookovega vodometa, ki seveda ni več deloval, bom jutri poskusila še enkrat. Menda je vodomet visok 147m.

Razgled na nacionalno knjižnico je bil fantastičen, tudi gladina umetnega jezera Burley Griffin je bila mirna in malo sem se sprehodila po parku.

Sonce je počasi zahajalo, zato sem izkoristila svetlobo in se odpeljala še na Telstra stolp na Black mountain. Razgledna ploščad se sicer nahaja na 860m nadmorske višine, pogled na glavno mesto Avstralije je pa bolj boren, saj je mesto resnično majhno. Če ga primerjam s Sydneyem – ne, ne morem, ni primerjave.

Ime Canberra izhaja in jezika Aboriginov, ljudstva Ngunnawal in pomeni »kraj srečanja« - Kanberra. Po pripovedovanjih so se tukaj dogajala množična srečanja ljudstev in sicer vsako leto v času Bogong. Tako kot večina Aboriginskih ljudstev, so tudi Ngunnawali utrpeli nasilje nad njihovim načinom življenja, ko so v te kraje prišli prvi Evropejci okrog leta 1820, vendar jim je v zadnjem času uspelo celo povečati prebivalstvo.

Leta 1901 so avstralske ločene kolonije postale zvezne države. Večno rivalstvo med Sydneyem in Melbournom, katero mesto je večje in bolj glavno, je pripeljalo k ustanovitvi novega mesta, na področju med obema rivaloma. Mesto se je začelo ustanavljati in širiti leta 1908.

Nekoč je bila Canberra le malo večja ovčja farma na robu reke Molonglo. Ameriški arhitekt Walter Burley Griffin je zmagal na mednarodnem tekmovanju za načrt mesta. Tako je iznašel moderno mesto z nizkimi zgradbami, z najpomembnejšimi ustanovami, zgrajenimi ob jezeru, ki se danes imenuje prav po njem.

V mestu se nahaja večina državnih političnih zgradb – parlament, War memorial – literarnih in umetniških zakladov – državna univerza, Narodna galerija, Narodni muzej, Narodna knjižnica – in seveda Vrhovno sodišče države Avstralije.

Ceste so speljane v nekem krogu, v vodiču je lepo napisano: Ceste v Canberri so tako vijugaste kot je vijugast odgovor politika na neposredno vprašanje.

Jaz sicer nisem imela nobenih težav, teta Garmin me še vedno zelo lepo vozi tudi po glavnem mestu Avstralije.

V hotelu res ni večiko žensk, sem pa zato srečala same Arabce. Upam, da me ne ugrabijo ponoči hahaha.