Pismo rosno, pa kdaj bo kakšna noč normalna? Danes sem se zbudila čisto pogrižena ali popikana po rokah in nogah. Pa še vedno ne vem od česa – komarjev ali mravelj, ki sem jih včeraj zapazila.
Ker sem imela v turi, ki sem jo rezervirala, vključen tudi prevoz od hotela do pristanišča, sem šla ob dogovorjeni uri proti recepciji. Slabe pol ure sem čakala na mini avtobus, ki se je pokazal ravno, ko sem imela telefon že v roki, da pokličem, kaj je zdaj.
Nekaj sopotnikov je že bilo na avtobusu in odpeljali smo se proti pristanišču, kjer nas je čakala ladjica in še nekaj potnikov. Vseh skupaj nas je bilo 23, čeprav ladja sprejme 40 potnikov. Dobra stran potovanja izven sezone je definitivno to, da ture niso polno zasedene in se da lažje preživeti dan z manj ljudmi, še posebno, če niso naporni.
Preden smo izpluli, se nam je predstavil mulec Asher, poskočen kot petarda. Drugi mornar je ostalei hipi Scotty (o madonca, a ni že dovolj star, da bi bil lahko samo Scott?) in pa še ostareli kapitan Harry. Najprej nam je Scotty z nekaj humornimi vložki razložil varnostne ukrepe v primeru, če se ladja začne potapljati, Asher pa je pokazal kako si zapeti rešilni jopič. Malo sta bila naporna, govorila sta pa precej hitro in polovice sploh nisem razumela. Saj ne, da bi želela.
Otočje Whitsunday sestvlja 74 otokov, otočkov in atolov, od katerih jih je samo 7 naseljenih. Na njih se seveda nahajajo luksuzna letovišča in vile.
Najprej smo se po dobre pol ure vožnje ustavili na plaži, kjer smo snorklali. Spet smo dobili tiste sexy obleke, plavutke in maske. Moram priznati, da sem bila razočarana, saj je bilo koral neprimerno manj kot zadnjič v Cairnsu, je bilo pa zato več rib. Tudi večje so plavale med nami. Prepustila sem se ribam in preplavala obalo podolgem in počez. Počasi sem se naveličala, ker mi je nagajala maska in oči se me začele peči. Odplavala sem nazaj proti ladji, ko je Scotty kar naenkrat s strehe začel kriliti in vpiti: » Sweete, turn around, she is coming to you!« Kaj? Kdo? Kje? Madonca, kaj naj zdaj? Mater a mi je blo treba v to vodo rint?
Zavpila sem kdo gre name, pa mi odgovori, da morska želva, samo 2 metra stran je od mene. Hitro sem spet nadela masko in samo gledala. Čisto do mene je priplavala morska želva, sploh ne majhna in skupaj sva odplavali nekaj metrov, preden je spet izginila v globino. Scotty je tačas že priplaval do mene, ampak žal prepozno. Pravi, da iščejo morsko želvo že kakšen mesec, pa je niso videli.
Ali nisem srečnica? Manta in zdaj morska želva.
Snorkljanje se je končalo in odpeljali smo se do Whitsunday otoka. Glavna znamenitost na tem otoku je vsekakor 9km dolga plaža Whitehaven, ki jo obdaja morje vseh možnih turkiznih in modrih barv, ki poljublja obalo iz silicijevega peska.
Najprej smo šli na razgledno točko, približno 20 minut hoje, kjer smo samo občudovali barve. Plaža velja za najlepšo v Avstraliji in eno najlepših na svetu.
S čolničkom smo se odpeljali nazaj na ladjo in do plaže, kjer bomo menda dobili celo kosilo. Vmes sta se oba ostarela mornarja in mladi poskočnež ogreli za 2 mladi Nemki, ki sta pridno koketirali z vsemi tremi. Joj, kako hitro so pozabili na ostale potnike, ukvarjali so se samo še z njima.
Ko smo se zasidrali nedaleč stran od obale, smo imeli na voljo, da se do plaže odpeljemo s pomožnim čolničkom ali pa odplavamo. Samo jaz sem se odločila, da preplavam groznih 200m, ostali so se rajši peljali.
Plaža iz silicijevega peska je zanimiva predvsem zato, ker blazno škripa pod nogami, ko hodiš po pesku.
Voda je bila izredno topla, zato se razen na kosilo sploh nisem pobrala ven. Še vedno v obleki, kar je fino že zato, da se ni treba ves čas mazati s kremo, sem uživala.
Kosilo je bilo ok, nekaj mesa in zelenjave in priloge. Seveda sta Nemki sedeli pri posadki in imeli na voljo drugačne priloge kot mi navadni smrtniki.
Presenetil nas je še dež in posadka je spakirala žar in ostale pripomočke in se z Nemkama odpeljala na ladjo. Mi pa smo 1 uro čakali, da so prišli po nas. Saj jaz bi odplavala do ladje, ampak če ni bilo komande, se nimam kaj motati okoli njih, a ne?
Prispeli smo okrog 5h in razvozili so nas po hotelih. Pla sem naravnost pod tuš in na balkon. Spet so me prišli pozdraviti kakaduji, danes jih je bilo na moji ograji 15! Jaz pa samo 1 kos kruha. Jedli so mi z roke in to zelo previdno. Po mojem jih je bilo strah, da jih ne bi več hranila, če bi me ugriznili.
Krasen dan, prijetna doživetja, jutri pa počasi do otoka Fraser. Upam, da mi bo vreme š naprej služilo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar