33.dan: Coolangatta – Byron Bay

V sili hudič muhe žre, jaz pa marmelado. Drugega za zajtrk ni bilo, trgovine se mi pa tudi ni dalo iskati za tisti košček kruha. Je bila jagodna, sem jo vzela kot žele bombon, pa je šlo.

Nekaj kilometrov od Coolangatte sem zapustila zvezno državo Queensland in se znašla spet v New South Walesu. Samo tabla je ponazarjala, da sem še bližje Sydneyu. Ni bilo meje, nobene kontrole. V notranjosti se menda kar naleti na kakšno kontrolo, ki ti predvsem pregleda, da v državo ne vnašaš kakšnega sadja ali hrane. Če jo, jo moraš pustiti v t.i. karanteni.

Posebnost prečkanja meje pa je premik urnih kazalcev spet za 1 uro naprej. Torej imam spet 10 ur razlike s Slovenijo. Seveda v moj prid J.

Še več opozorilnih znakov, več kontrol, več policije na cesti in več stacionarnih radarjev.

Ustavljala se nisem, saj sem imela do Byron Baya, mojega današnjega cilja, le kakšno uro vožnje. Prav nisem vedela kaj pričakovati. Teta mi je že omenila, da je Byron Bay izredno simpatičen, pa saj so mi drugi tudi rekli, da je Surfer's Paradise krasno mesto s čudovito plažo, pa se tam nisem dobro počutila.

Najprej sem se ustavila pri informacijah in se pozanimala o nočitvi. Prijazni uslužbenec mi je predstavil razpoložljive možnosti, nato pa sem se odločila za motel. Ni ravno najcenejši, ampak če sem že ob morju, naj bom vsaj blizu plaže in centra mesta.

Byron Bay je najbolj vzhodno mesto Avstralije, ki ga zaznamuje lep svetilnik na vrhu hriba na rtu.

Ime je dobil po dedku pesnika Lorda Byrona, ki je bil navigator kapitana Cooka v letih 1760. Cook je najbolj vzhodni konec Avstralije poimenoval po svojem navigatorju.  Kot zanimivost, neki župnik v Sydneyu je menil, da je mesto poimenovano po pesniku Byronu, zato je ulice v mestu poimenoval po njegovih stanovskih kolegih: Keats, Jonson, Shelly,…

Sprehodila sem se do plaže in sapo mi je vzelo. Danes je celo nedelja, zato je bilo kar nekaj ljudi na plaži, ki so brali, se metali v valove, surfali, se srehajali,… Morje je kristalno čisto, pesek je škripajoč, plaža čista. Kar gledala sem proti svetilniku in opazovala vse te odtenke modre barve morja. V daljavi so valovi butali v otok in očarana sem samo opazovala vse okrog sebe. Sprehodila sem se po 2km dolgi plaži in uživala v čofotanju v plitvini.

Vrnila sem se v motel, saj je sonce ob 13h močno pripekalo in se odpravila v trgovino po vodo. V mestu danes dogaja na polno. Med drugim imajo hipiji, modeli iz dobe baby booma nek shod v podporo naravi. Skoraj se je pol prometnih udeležencev zaletelo, ko se je kakšnih 15 kolesarjev golih vozilo po centru mesta. Potem sem pa na mestu shoda videla še hipije s kitarami in mavrične zastave in vse mi je bilo jasno. So bili pa zato luštni za pogledat. Pa ne nagci.

Ob 4h sem se preoblekla v kopalke in horuk na plažo. Sonce je bilo ravno pravšnje za skok v morje in branje knjige. Opazovala sem ljudi in ugotovila, da imajo skoraj vsi pse in se zelo radi z njimi igrajo. En psiček je bil malo starejši in je žogo namesto gospodarju prinesel meni in ni odšel, dokler mu je nisem vrgla. Pa mi jo je spet prinesel in spet in spet. Potem je pa le lastnik prišel ponj. Je povedal, da je star in da ne vidi več dobro. Haha, dobra fora.

Tukaj je nekoliko hladneje kot na obalah severnega Queenslanda. Prijetnih 26 stopinj me je danes grelo in malo pred 7. Zvečer nisem več mogla sedeti na plaži, ker me je že zeblo. Ja, mene je zeblo.

Odločila sem se, da tudi jutrišnji dan preživim v Byron Bayu, saj v 4 tednih potovanja razen enega dopoldneva še nisem preživela na plaži ob čistem morju s knjigo v roki. Ja, to bo jutri!

Po tuširanju sem šla v center opazovati razne ulične glasbenike. Nekateri so še kar furali »back to 60's«, spet drugje R.E.M., Flamenco, malo mešano, samo kitara, nekdo se je drl, na vsakem vogalu se je nekaj dogajalo, lokali so bili polni.

V trgovinah potekajo poletne razprodaje, ravno prav. Sem si že ogledala Merrellke, so znižane za 70%! Ja, njim prihaja zima, jaz pa se vračam v pomlad in poletje.

Ob povratku v sobo sem opazila 2 velika pajka. Ogromna! (3cm s tacami vred). Eden na stropu nad posteljo, drugi v kotu. OK, tisti v kotu me ni toliko motil, čeprav nisem upala do kufra, ampak tisti nad posteljo… A ne, ne bo šlo! Pismo, še ena slaba stran potepanja solo. Ni nobenega, ki bi te rešil pred groznimi pajki. Metle ni bilo, palice tudi ne. Nič, hop na stol pa z obešalnikom nad njega. Nekako je padel dol, še dobro, da ne znam kričat in največ, kar sem sama lahko storila je, da sem ga pohodila in se ga tako rešila. Ni govora, da bi ga prijela! Ne, to pa še ne gre…