Nedelja
Tak zaspan dan, vreme je bilo lepo že zjutraj. Razočarana sem pogledala proti plaži, kjer je bila mivka še vedno čisto temno siva če ne črna in morja ni bilo od nikoder. V času oseke je vse skupaj izgledalo še bolj bedno.
Spala sem švoh, saj sta moji sosedi prikolovratili v sobo ob 4h zjutraj in potem do jutra naglas klepetali. Ker so sobe med seboj povezane z vrati, se je seveda vse slišalo.
Najprej sem se po zajtrku oglasila pri gospodični za mizo s turami in se želela prijaviti za snorkljanje. Na veliko imajo namreč na tablo napisano, z veliki rdečimi črkami in številkami, da nam nudijo brezplačen prevoz do kraja, kjer je zelo lepo življenje ob koralnem grebenu.
Takoj me je razočarala, da čoln žal ne pelje, ker ni dovolj gostov. Prvo začudenje.
Nato sem želela povprašati za kakšno križarjenje in mi je tudi povedala, da bi lahko šla sicer za več dni, da nekajdnevnih pa v tem času žal ni, ker ni dovolj prijavljenih. Ok, sem si rekla, bom pa sama poiskala na internetu.
In sem se sredi vroče nedelje parkirala v bar in začela pregledovati ponudbo. Ne rabim razlagat, da je internet delal kot v času modemov - mešalo se mi je. Počasi sem nabrala nekaj informacij in vsem agencijam poslala mail s povpraševanjem. Nato sem si izpisala telefonske številke in začela klicariti. Čez pol ure sem ugotovila, da se mi prav nihče ne javi. Ok, bo treba v mesto, pa jih osebno napasti. Pridem do recepcije, pa danes shuttle bus ne pelje, ker ni dovolj prijavljenih. Lahko grem pa sama, ampak v mestu je razen trgovin s spominki, vse zaprto. Itak, ker je nedelja. Halo?
Ok, grem pa v bazen. Preoblečem se v kopalke, vzamem knjigo in v bazen. Moja prijateljica za turizem je prišla ob 5h popoldan nazaj in bila sem njena prva gostja.
Še ona poskusi pri agencijah in ko gledava po katalogih, se odločim, da grem v Blue Lagoon resort. Najprej mi prijavi ceno za paket in nato, da moram plačati za 2 noči po strašanski ceni 600F$, 2 noči pa po redni ceni 178F$. Čakaj malo, a ni to malo čudno, ni razlika prevelika? Pokliče nekam in ugotovi, da imam prav, da je prva cena za transfer in 2 noči v paketu, druga pa za vsako naslednjo noč.
Ok, sva že napredovali, samo, da se nekam premaknem, ker me bo ubilo, če bom še ostala tukaj. Pride čez pol ure, da ni telefonske linije z resortom in da ne more potrditi. Ok, najdeva backup varianto, 5 dnevno križarjenje, ki se izteče v soboto. Bo tudi v redu. Ko se ravno namontiram na barko za 5 dni, pride modelka z novico, da žal ne bodo izpluli, ker ni bilo dovolj prijavljenih.
Najdeva možnost, da sem pripravljena ob 7h zjutraj in ona poskusi poklicati resort.
Že popoldan sem dobila novega soseda, starejšega gospoda, ki je mrko gledal.
Pred večerjo se je hitro poblačilo in prišla je nevihta. Trajala je dobre pol ure, vmes je tako treščilo, da se je vse streslo.
Za večerjo smo imeli BBQ, žal v restavraciji, saj je dež pregnal personal, ki je res lepo uredil žar in mize na travi. Imeli smo tudi terasa band, dva domačina, ki sta še kar igrala in pela. Čeprav nas je bilo na večerji samo 6, se nista dala motit. Jaz sem za mizo še brala in onadva sta igrala. Ko sem šla v sobo, sta končala. Neverjetno, igrala sta samo zame dobro uro!
Ja, v resortu nas ni veliko, danes nas je bilo čez dan in do večera le 8.
Ponedeljek
Spet ni prinesel nič dobrega. Zjutraj sem zaman čakala, da bi moja turistična organizatorka dobila vezo z resortom in bi lahko še ujela transfer.
Predvidljivo ali pa mogoče res naključno je vezo dobila ob 8h, ko je bilo že vse prepozno. Izvedela je le, da imajo proste samo skupne prostore.
Pa sva šli gledat še druge resorte in cene. Meni je bilo pomembno le, da dobim sobo v resortu, ki se nahaja na lepem otoku, ima lepo belo plažo in turkizno morje in v bližini korale.
Rezervirali sva sobo v Coral View resortu na otoku Tevawa. Samo upam, da bo res lepo, drugače ji v petek, ko se vrnem v Nadi, odtrgam glavo.
Imela sem čas, zato sem se shuttle busom odpravila v Nadi. Haha, kje so nas stresli. Za trgovino s spominki in do ulice smo morali skozi trgovino. Misleč, da bosta 2 uri za Nadi premalo, sem pohitela do hindujskega templja.
Po glavni ulici gor in nazaj dol mi je vzelo natanko pol ure. Nič zanimivega, nekaj trgovin, v glavnem s tekstilom, mobilnimi telefoni (prodajajo Noaki), obutvijo (namesto Converse Compass) in spominki. Seveda sem naletela na nekaj prijaznih mladeničev, ki so se mi predstavili in vprašali od kod prihajam (in potem tisti znani izraz na obrazu: Ahaaaa, Solvenija, ko ti je jasno, da ne ve kam jo dati) in ponudili vizitko, da jih obiščem spet, ko bom odhajala s Fijija. Ja kam pa naj dam tiste ogromne lesene maske? Saj ne, da niso lepe, ampak res jim je težko razložiti, da RES nimam tega kam dati ne v prtljago ne doma na steno.
V supermarketu najdeš vse, kupila sem vodo in počasi odšla proti »postaji« za nazaj v resort. Danes je še posebno vroče, saj še ni začelo pihati.
Popoldan preživela bo bazenu in seveda več v njem, da sem se vsaj za silo shladila.
Večerja: tale kuhar je res vrhunski. Rakci v česnovi omaki z zelenjavo so fantastični.
Ko se znoči, po resortu prižgejo bakle in res izgleda lepo. Saj drugače ni slabo, le morja jim manjka.
Ko gorijo bakle, se na travi znajde stotine žabic in večjih žab. Od kje, pojma nimam. Čez dan ni videti niti ene. So pa vzgojene, očitno, saj nobena ne skoči v bazen.
Pismo rosno, tile smotani gostje v resortu. Poleg ene vesčasderočese Švicarke in njenega ne vemodkodčudnega prijatelja, so ga s še enim Švicarjem (iz njihovega pogovora sem razbrala, da se ukvarja z nekim internetnim biznisom, da so mu stari starši kmalu umrli in zapustili hišo, ki jo je prodal in sedaj po svetu zapravlja zapuščino) in enim starejšim Američanom pili cel dan. Itak, da so pogubili ključe od sob, eden denarnico, tretji pasport in se zvečer odpravili nekam ven. Sredi noči pa rompompom po resortu (ne vem zakaj imajo tukaj varnostnika, če potem nič ne ukrepa), ko so se privlekli domov. Cel dan so pili jegra in ga splakovali s pivom.
Za zadnjo noč, ker je bilo reees soparno v sobi, sem doplačala za klimo, ki je delala bolj za en klinac in še to se je ugašala na vsako uro.
Torek
Naslednje jutro nas je naprej prišel pobrat nek taksi s podrtim belim avtom, ki se je le komaj še skupaj držal. Neverjetno, kako jim vsem telim uspe zakrpati avtomobile, da se še kar vozijo. Odložil nas je za prvim vogalom kar za cesto in samo čudno smo se gledali kaj to pomeni. Je rekel: »wait a minute, soon it come!«. Kaj? Kaj bo prišlo, kje, kdo? Skratka, glede na to, da je bil tudi Fiji ena od angleških kolonij, vsi vsaj za silo govorijo angleško, večina pa celo zelo dobro.
In od nekje se res prikaže skoraj poln avtobus, ki je očitno že nekaj časa pobiral potnike po Nadiju. Odpeljali smo se do pristanišča Denarau, kjer je bilo pa vse drugače. Urejeno pristanišče, se pozna, da od tukaj verjetno vsi gostje odidejo po resortih po različnih otokih in imeli so ATM (bankomat), najprej si čekiral prtljago, kamor so nalepili nalepko z oznako otoka, kamor greš, potem pa smo dobili karte in imeli še pol ure časa. Šla sem na zajtrk, ampak je model zamudil, pa mi ga je zavil za s sabo. Bljak, popečen toast s popečeno šunko in ananasom in lubenico. Pa kje najdejo te kombinacije? Šunka in ananas ne sodita v isti zračni prostor, kaj šele na krožnik (tako je rekel Danny iz Havajev in močno se strinjam z njim).
Preden smo izpluli, nas je čaka prezentacija rokovanja z rešilnimi jopiči. Haha kako smo se režali, ko je model pokazal kako si ga zavežemo. Ok, to še ni bilo najboljše. Potem je prezentiral kako skočimo v vodo! In to na suhem - NUJNO si moramo zamašiti usta in nos in z nogami skupaj skočiti v vodo na špičko. Drugače te pečejo noge haha. Ja seveda, kot da nimaš gor čevljev? Aja, verjetno ne, saj se bomo sezuli, ko se bo ladja začela potapljati.
Na ladji je bilo dovolj prostora in najprej sem sedela zunaj na sedežih, ko pa smo se približali prvim otočkom, prizorom res kot iz brošur, sem se prestavila na vrh, kjer sem lahko ujela lepše posnetke.
Kar ni bilo konca in kraja vseh otokov, bolj ali manj turkiznega morja in prekrasnih pogledov.
Sistem je bil tak, da je »koordinator« 10 minut pred postankom povedal kje se bomo ustavili, potniki so šli identificirati svojo prtljago, nato pa se je trajekt ustavil in obkrožili so nas manjši čolni, ki so prišli po svoje potnike. Obstaja tudi Bula pass, veliko se jih za to tudi odloči, ko se prevažaš s tem trajektom kolikor hočeš 1 teden, 2 tedna ali 1 mesec. Naš resort je bil skoraj najdlje, zato smo se vozili 4 ure, ko smo se le ustavili v bližini nebeško modrega zaliva. Aaaaahhhh, kakšne barve. Verjemite, ne pravijo zastonj, da je Fiji biser v Pacifiku, ker je res! Pa ne vem, če je biser res dovolj dragocena primerjava. Mi je že žal, da nisem šla za dlje časa. Pa so vsi rekli, da imaš lepih plaž in morja hitro dovolj. Ma ja! Tega ni nikoli dovolj! Saj že kaj najdeš za počet, da ti ni dolgčas. Pa še folka je tukaj naokoli toliko, da če z vsakim poklepetaš le 5 minut, je dan prekratek, to je definitivno.
Naša postaja je bila zadnja in vsaj 15 se nas je prestavilo na manjši čoln. Po nas sta prišla 2 čolna, eden za prtljago in drugi za potnike. Resort je bil 10 minut vožnje stran, čisto blizu. Ko smo se bližali obali, nas je tam čakala manjša četica domačinov, ki nam je zapela pesem dobrodošlice in zavpila BULA. Nato smo se vsi rokovali z vsakim in povedali svoje ime. Sem si mislila, da so pravi, res pravi junaki, če si bodo vse to zapomnili. Pa so me presenetili že na recepciji, ko so me pozdravili z Bula, Greta. Pa še niso dobili mojih podatkov od mene. Vau…
Po izkrcanju so nas direktno peljali do jedilnice, kjer nas je pozdravil šef Susu in dobili smo kosilo. Neka zelenjavna priloga in riž. Kar okusno, seveda pa najbolj podobno indijski hrani. Upam, da bo kakšen pišek tudi padel v lonec.
Najprej so postregli vse ženske in ko sem mislila, da moški pač niso lačni, so le tudi oni dobili polne krožnike.
Ko sem opravila vse formalnosti, me je ena od žensk peljala do moje hišice, imenovane buree. Iiii, kako luštna. Ravno prav velika z majhno terasico. Na postelji pa iz školj zložen napis BULA. Res simpatično. Je pa resort popotniški, saj nismo dobili ne brisač in ne mila. Še dobro, da sem to že prej predvidela in za vsak slučaj v kufer vrgla svoje.
Po sobi in okrog bureeja pa same velike školjke. Kot pepelnik, kot držalo za milo, kot podloga za pijačo, kot kar tako, kot okras,…
Popoldan sem preživela na plaži. Žal je bila oseka in se ni dalo plavati. Resort nima ravno neke hude plaže, ampak na travi ogromno ležalnikov, kar je tudi v redu.
Hm, spet eden izmed minusov, če potuješ sam. Komu naj rečem, da me namaže po hrbtu? Nič, beseda ni konj, sem šla v jedilnico, kjer je šef Susu s sodelavci pripravljal vse potrebno za večerjo in vprašala. Takoj je vstal in kar ustrašila sem se. Ampak je le samo eni punci naročil, naj me namaže. Koliko smeha je bilo, ko sem šla ven.
Ko sem potem brala na ležalniku, sta mimo prišla par, za katera se je izkazalo, da sta iz Innsbrucka. Eden drugemu smo se načudili, da potujemo po Fijiju in se nasmejali. Lepo je srečati soseda, ki ve od kje točno prihajaš in ko te vpraša po kraju bivanja, celo ve, kje to je.
Pred večerjo tuš z mrzlo vodo.
Večerjali smo v veliki jedilnici, mize so bile pripravljene, pogrinjki tudi. Usedel si se pač nekam in družil ter pogovarjal z zbrano druščino.
Kmalu po večerji se je spet zbralo kompletno osebje in zapelo nekaj fijijskih pesmi. Joj, kako simpatično. Bilo jih je okrog 20 in pesmi so bile res vesele. Susu je povedal nekaj pravil v resortu, urnik za jutri in ponovno vse pozdravil. Prebrali so imena vseh novih gostov in države od kod prihajajo. Z nami so prišli še Angleži, Švedi, Norvežani, Estonec, Avstralci in Nemci. Kar pisano, ja. Meni se je pridružil starejši Anglež (no, kasneje sem izvedela, da jih ima 52) Dominic, ki dela v Papui Novi Gvineji na nekih plinovodih. Cel večer sva klepetala, nato pa sem šla počasi spat, saj mi manjka nekaj ur.
Ko so začeli novačiti za sodelovanje pri igrah, smo se Avtrijec in Nizozemca in jaz hitro pobrali ven.
Sreda
Spala sem dokaj dobro z ventilatorjem. Zbudil me je dež in nato budilka.
Zajtrk je bil reven. Toast z maslom in sok. Jajca so za doplačat.
No, pa saj imamo vključen polni penzion, lačni ravno ne bomo.
Klepetala sem z estoncem in Dominicom. Saj je kar zanimiv in veliko sveta je videl. Drugače pa tipičen Anglež. Bledoličen, bog ne daj, da ga dobi sonce, rdečkasti lasje.
V hišici sem brala knjigo, ko je deževalo. Odpovedala sem izlet v Modro laguno, ker jo je škoda za v dež in oblačno vreme. Kasneje je bil izlet odpovedan. Bom šla jutri.
Na plaži, ki je ta resort žal res sploh nima, je bila nizka oseka, zato si lahko prav videl korale. Prebrala sem prvo knjigo na potovanju juhuhu in načela drugo. Še dobro, da sem s sabo vzela bolj šunt romane, da gredo hitro od rok. No, od oči.
Popoldan se je lepo zjasnilo in še v senci je bilo vroče. Ravno v času kave in čaja se je vrnila skupina z izleta in Dominic je povedal, da se splača do Plave lagune, da je bilo veliko več ribic kot tukaj. Bom jutri videla.
Proti večeru je spet začelo malenkost rositi in ko si pogledal proti sosednjemu otoku, se je naredila krasna mavrica.
Še tuš, potem pa večerja
Moram priznati, da mi je v tem resortu resnicno všeč, saj so zaposleni vsi pravi Fijijanci. Niti enega Indijca ni in to mi je fino. Pa ne, da Indijcev ne bi marala, le nekako mi ne pašejo na Fiji.
Ko je popoldan prispela nova skupina turistov, so jo spet vsi lepo pričakali s pesmijo in pozdravom. Bilo jih je še več kot nas včeraj. Ženske imajo v laseh hibiskus skoraj cel dan. Ne vem kako jim ga ne uspe izgubiti.
Ko sem šla pred kosilom na plažo, so hišico lepo pospravile in uredile. Edino školjk pa ni bilo več in rožic. Saj nič hudega, so vzele preveč prostora na edini omarici. Robert mi je poslal podatke za filanje telefona in z lahkoto sem to uredila.
Vsi cel dan lepo pozdravljajo z Bula in veselje jih je srečevati. Avstrijca sta se šla potapljati in hranili so morske pse. Menda jih je bilo kar veliko.
Danes sem šla plavat in tok je bil tako močan, da sem morala močno mahati, da sem ostala vsaj na mestu, da me ni odnašalo. Voda je nemarno topla pri vrhu. Rekla bi 29 stopinj. Pol metra pod gladino pa nekaj stopinj manj, ampak se vedno zelo topla. Prava mlakuža. Jana, to bi bilo nekaj zate! Če ne bi bil tale Fiji tako zoprno daleč od Evrope, bi šla jaz še kdaj sem za več tednov. Pohajkovati po otokih je lahko. Kupiš karto za trajekt in se potem voziš od enega do drugega otoka po mili volji. Le sob nimajo vsi tako ugodnih kot Coral View Resort. Pa kot pravijo potepuhi tukaj, niso povsod tako prijazni. Sem imela pa res srečo z izborom.
Me zanima katerih narodnosti so današnji novi turisti. Bom izvedela pri večerji, ko jih bodo spet našteli. Komaj čakam njihove glasbe takoj po večerji. Je prav sproščujoča in gre v ušesa.
Kosilo riž in zelenjavni kari in malo solate, žal s kumarami.
Upam, da bo večerja boljša. Saj lačna nisem, ampak vseeno.
Cene pijače so zmerne. Cocacola in mango sok malo več kot 1€. Čisto ok. Jajca za doplačilo so 1,5€, kar tudi ni veliko. Mogoče si jutri privoščim, ker toast mi že malo iz ušes gleda.
Pripeljala se je velika modra ladja s potrebščinami, ki jih potrebujejo zato, da nas vsak dan tukaj razvajajo.
Neverjetno, kako vsi domačini uživajo pri vseh dogodkih in se ne naveličajo peti in zabavati nas turistov. Res so dobri. Kar ostala bi še tukaj.
Večer je bil dolg, proti jutru smo šli šele spat, saj smo kar klepetali in klepetali, moški pa so v glavnem pirčkali.
Četrtek:
Tukaj sta tudi izraelca, starejša, vsiljiva. Pri zajtrku sta našla natakarja in ga prepričevala, da ga bosta naučila zelo znano hebrejsko pesem, ki ni težka in jo bodo zvečer zapeli. Halo??? Zakaj že??? Jaz hočem Fiji!! Madona, kako so eni ljudje res vsiljivi in mislijo samo nase. Kot sem že velikokrat rekla. Židje... Pa ne v slabem smislu. Ampak res so drugačni in včasih si mislim, da mogoče res ni čudno, da so morali toliko pretrpeti. Saj ni bilo prav, res ne, ampak saj se ni tako hudo vsaj včasih brigati zase.
Po zajtrku sva se z Dominicom zaklepetala in malo pred kosilom sem šla na ležalnik naprej brat knjigo. Za kosilo smo imeli pa presenečenje. V bistvu kot nek hladni bife s šunko! Kar v redu. Aja, pa k vsakemu obroku nas pokličejo z razbijanjem po nekem doma narejenem bobnu v obliki bruna.
Po kosilu branje v senci in nato priprava na izlet do Modre lagune.
Ob čakanju na odhod sem najprej prisluškovala Dominicu, ki se je pogovarjal z Izraelcem Harijem o grozotah vojne in kako so lahko Angleži ne vem koga napadli in grozni Američani in kako se Nemci lahko samo opravičijo in mislijo da je to to. Ampak on je enemu Nemcu nekaj pomagal, je bil profesor in čisto ok, ampak blablabla. Dominik je seveda vedno uglajen in lepo vzgojen Anglež in me je predstavil. Najraje bi Hariju kar takoj povedala svoje.
Izbrala sem plavutke in masko in odpeljali smo se mlad švedski par, Dominic in jaz. On je bil tam že včeraj, pa mu je bilo tako všeč, da je šel danes spet. Sicer menda ni prav dober plavalec, ampak vseeno. No, kasneje se je izkazalo, da ga niso tako zelo očarale ribe hehe.
Vau, kakšne barve so bile danes. Še več nians modre, turkizne, zelene. Res lepo. Plaža Modra laguna je lepo dolga, peščena, s kristalno čistim morjem. Si moram pa prav še enkrat film pogledat.
Snorklala sem skoraj dve uri in spet videla korale in ogromno ribic. Še najdlje sem se zadrževala pri Nemotih in jih posnela.
Dominic je že tam prišel na plano z idejo, da bi se jutri zapeljala v nasproti ležeči resort in me je povabil s sabo. Saj je čisto kul, samo jutri odhajamo in rada bi se še malo pogovorila z domačini, ker do sedaj še ni bilo veliko priložnosti.
Še v Coral View resortu sem želela najti velike školjke in bolj ko sem si želela, manj sem videla. Sicer sem šla mimo ene velike prazne školjke, ampak to ni to. Žal nisem imela sreče. Točno ob 5h, ko moramo vrniti opremo sem šla iz vode, ampak je bil dive center že zaprt. Ugotovila sem še, da sem pozabila papuče na čolnu in z grozo ugotovila, da čolna ni. Naš čolnar Moses se je nekm odpeljal. Ampak ni panike, na Fijiju poskrbijo tudi za to, saj so me čakali v trgovini.
Prebrala sem še malo knjige, skočila pod tuš, še malo prebrala in na večerjo. Danes smo jedli zunaj na terasi, ko smo imeli pa spet indijski kari. Vau, tokrat s piščancem. Dominic me je itak hecal, da je naročil dodatno količino korenja zame hehe in res me je čakal krožnik korenja pri mizi. Pa sem vzela samo piščanca.
Za mizo se nama je pridružil še svedski par Tomas in Ann. Potujeta naokoli 3 mesece. Zelo prijetna in razgledana. Kasneje je Tomas odšel še po Finca Kima, ki tudi potuje po svetu za pol leta.
Spoznala sem se norveško familijo, ki so po svetu 1 leto z dvema majhnima otrokoma. Kako bi jaz tudi...
Po večerji smo v glavnem udrihali čez politično situacijo vsake države in ugotovili, da imamo praktično enake težave. Država lupi državljane in podpira brezdelne imigrante in delomrzneže.
Tudi nasmejali smo se vmes in po nekajurnemu pirčkanju le odkolovratili spat.
Petek
Ah, spet sem se ob 3h zbudila in kot čuk gledala naokoli in poslušala kako veter nažiga v mojo palmico. V wcju je bila 10 cm velika strigala, ki je bila ob luči čisto zmedena.
Pred zajtrkom sem spakirala, saj imajo check out ze ob 9 h. Drugače plačaš kazen 10F$. Po njihovem mečkanju itak rabijo toliko časa, da do 1h pospravijo sobe in hišice. Tako, da jih je čisto za razumeti. Še vedno nisem preštela vsega personala, ampak okrog 25 se je cifra že ustavila. So pa res vsi prijazni in celo za Slovenijo večina ve in kar z očmi zavijejo kako je to daleč.
Kot da ne bi vedela kaj me caka a ne? Hehe
Za zajtrk sem spet žulila popečen toast z malo masla. Čakale so me 3 ure čakanja na trajekt in prej kosilo. Vzela sem knjigo, niti ni bilo zelo vroče in v senčki pred dive centrom občasno brala, vmes pa ogovarjala uslužbence. No, seveda je kmalu prisedel tudi Dominic in ni dolgo trajalo, ko je mimo padel še zid Hari in ko se je z izleta vrnil Kimo, je bila zasedba popolna. Ostali so bili že vsaj na 5. pivu danes in nič ni kazalo, da se bodo ustavili. Izkazalo se je namreč, da gredo skupaj v naslednji resort in od veselja so padale runde. Seveda me niso mogli premamiti, čeprav sta bila predvsem Dominic in Kimo zelo vztrajna.
Kimo je Finec, ki ima svoj fitnes se z enim družbenikom in si je za 50 rojstni dan podaril potovanje okrog sveta. Če bi rekel, da jih ima 40, bi mu rekla da izgleda fenomenalno. Ampak 50!!! Ne, nikakor ne. Pa se je hitro pohvalil, ko sem bila presenečena, da je tudi osebni trener.
Ja tudi oni se znajo hitro sami odkriti. Približno tako kot piloti.
Kosilo je bilo povprečno. Nisem jim povedala, da pasta in ananas ne sodijo niti v isti zracni prostor. Pasta z zelenjavo in ananasom. Precej ogabno, ampak česnov kruh zraven je bil pa odličen.
Pred odhodom smo še malo posedeli in kmalu smo se vkrcali na čoln, ki nas je peljal do trajekta. Adijo, Coral View! Vsi so se spet tako iskreno poslavljali, da je bilo še težje oditi. Celo dopoldne sta me Kimo in Dominic prepričevala,, da prestavim polet in podaljšam potepanje. Saj bi, ampak jutri imamo zadnjo skupno nedeljo z bratrancema in njunima družinama.
Na trajektu smo se vsi znanci parkirali na zgornjo ploščad, kjer smo bili kar nekaj časa čisto sami. Poleg Dominica, Kima in Harija, je kmalu prišel še Tomas in bila sem blažena med moškimi.
Še Izraelec Harri se mi je kar dopadel, ker je tako hvalil Slovenijo. Je že bil pri nas in si ogledal večino znamenitosti in ni mogel prehvaliti sedmerih jezer. Sem mu ze odpustila drugače bedasto vedenje. Tudi Dominic je že bil v Ljubljani in na Bledu. Sem kar težko verjela, da na Fijiju lahko srečaš toliko ljudi, ki so že bili v Sloveniji. Imeli smo fotošuting, ki ga je sprožil Hari, nato pa so si še ostali dali duška. Tolikokrat fotografirana z vseh zornih kotov pa še nisem bila. Modeli so me prestavljali po ploščadi kot lutko hehe.
Kmalu smo pristali ob njihovem resortu in poslavljanja ni bilo konca in kraja. Koliko poklonov, kot jih zna podati uglajeni in lepo vzgojeni Anglež na parih pirih, že dolgo nisem prejela. No, še nikoli. Pa imam že dogovorjen zmenek septembra v Londonu. Menda je nabavil nekega starega vrhunsko ohranjenega Porsha, ki ga enostavno moram videti in sprobati zdaj, ko znam voziti po levi hehe.
Pa ne domišljajte si preveč! Še vedno je tipičen, lepo vzgojen bogat Anglež v letih.
Prebrala sem do konca še drugo knjigo in vmes klepetala z domačini, ki se z otokov vračajo na kopno na nekajdnevni oddih.
Ob 6h smo pristali v Denaru in se z busi odpeljali do Nadija. Tam sem ujela še taksi in že sem bila v Club resortu. Sprejel me je eden od kuharjev in kar zakričal od veselja, ko me je zagledal in rekel, da zgledam kot ena od njih. Ah, kaj bi dala, ja, da bi bilo res in bi lahko ostala tukaj.
Takoj po oddaji prtljage v sobo, sem šla po 4 dneh na internet potem pa večerjo. Mljask, rakci v česnovi omaki in pivo.
Po večerji smo imeli še predstavo fantov z ognjem. Tudi kaj videti!
Iiii spet milo v obliki školjke in sveže brisače. Sem jih že pogrešala, ker nekaj dni sem bila samo s svojo.
Tokrat v sobi dela klima in po mojem bom spala kot ubita!
Ni komentarjev:
Objavite komentar