24. dan: Veliki koralni greben

Kakšen dan?

Moj dan…

Ne bi mogel bili lepši.

Čeprav je bila noč spet prekratka, saj so se sredi noči v sosednji sobi očitno vinjeni gostje prepirali in loputali z vrati. Ajoj, a mi je res usojeno, da doživljam take pripetljaje?

Za zajtrk sem imela že nakupljeno, zato sem pojedla kar v sobi, nato pa se počasi odpravila proti terminalu v pristanišču.

Moja receptorka, starejša gospa, je izredno prijazna in si je zapomnila moje ime. Ko sem šla mimo in jo pozdravila, mi je odvrnila: » Hello Greta how are you today?«

Razložila mi je še nekaj o turi in prijazno vzela ključ od sobe, da ga ne izgubim kje sredi morja.

Včeraj sem opravila prvi resnejši nakup v Avstraliji, kupila sem si natikače.

 

Na terminalu sem se čekirala pri agenciji Sunlover Cruises, kjer sem včeraj rezervirala turo za 160$. V ceni je snorkljanje, vključno z opremo, kosilo z morsko hrano, izlet z ladjico s steklenim dnom in še nekaj stvari, ki se jih nisem zapomnila.

Pri okencu so prodajali tudi podvodne fotoaparate za enkratno uporabo, a sem videla tudi letak za izposojo digitalnih fotoaparatov. Ker sem imela še nekaj časa, sem šla do njihove trgovine in se kar odločila, da si izposodim pravi podvodni fotoaparat. Najem stane 49$, kar ni poceni, ostane pa ti SD kartica za 2Gb. Nič, kdo ve kdaj bom spet tukaj, kar treba bo slikat že prvič.

Počasi smo se nabirali na naši ladji, posadke je bilo veliko, vsaj 10, kapitan mlad in kot se za kapitana spodobi, v beli srajci in Raybankami. Ne, niso samo za pilote, tudi kapitane.

Čisto pravočasno smo izpluli iz pristanišča, vreme je bilo precej oblačno, nič ni kazalo, da se bo zjasnilo.

Najprej smo se ustavili na nekem otočku, kjer je nekaj potnikov izstopilo, mi pa smo šli naprej.

Reševalec iz vode Jeremy (punce, greha vreden, vam povem! – zagorel, tatuji na pravih mestih, kar hočeš) razložil vse okrog snorkljanja in njihovega prostora. 

Ta agencija ima na zunanjem delu koralnega grebena nek plato, kjer sta parkirani še ladja s steklenim dnom in neka polpodmornica. 

Mimo je prišel še Ted, morski biolog, ki je vabil na snorkljanje z njim, malo ven iz ograde. Sicer me je stalo še dodatnih 35$, ampak zdelo se mi je, da je vredno. Ted mi je brezplačno posodil še obleko, saj se mi ni dalo na pol ure hoditi na plato, da bi se mazala s kremo in še brala sem, da je zdaj čas meduz. Ted je bil sicer prepričljiv, ko je povedal, da jih ni več, ampak kaj pa človek ve.

Ojoj, kako sem bila hecna v tisti obleki. Še dobro, da me nihče ne pozna.

S Tedom smo trije odplavali res ven iz ograde in pokazal nam je nekaj pomembnejših koral in rib. Čeprav smo se nadejali, da bomo videli tudi kakšno morsko želvo, nismo imeli sreče. Slikala sem in slikala in mimogrede je minila skoraj ura, ko smo se vrnili do platoja, kjer sem samo zamenjala masko in odplavala nazaj. Ne morem in ne morem se naveličati tega koralnega grebena in vsega življenja ob njem. Veliki koralni greben se razteza več kot 2000 km med kozorogovim povratnikom in Papuo Novo Gvinejo. Korale za svoj obstoj in rast potrebujejo predvsem toplo morje. 

Po 2 urah sem opazila, da imam prste že precej zvenene (ne vem kako se pravilno napiše), zato sem šla za 15 minut na krov. Kosilo sem seveda zamudila, ampak nič hudega, saj bi bilo škoda ta čas med koralami in ribami zamuditi zaradi hrane. Najprej sem planirala, da bi šla z ladjico s steklenim dnom na izlet, ampak sem tudi to rajši izpustila in se še enkrat odpravila na snorkljanje. Tokrat s seboj nisem vzela fotoaparata, ampak sem samo uživala. Kar lebdela sem nad ogromnimi koralami, velikimi školjkami in med vsemi možnimi vrstami rib.

Tokrat sem imela posebno srečo, saj sem videla veliko ribo, podobno Napoleonki, ki je bila dolga vsaj pol metra (v živo je izgledala še več, ampak če sem primerjala z drugimi ribami, bi ji prisodila toliko). Ko sem šla čisto do konca ograde, na rob grebena, je proti meni plavala manta. In jaz brez fotoaprata!!! Gospa je mirno odplavala mimo mene in se obrnila. Kot, da bi se mi prišla pokazat in režat, ker je nisem mogla slikat. Bila sem tako vzhičena, da sem zavpila v masko. Pogledala sem iz vode in hotela nekomu povedat kaj sem pravkar videla, pa ni bilo nikogar blizu. Zavriskala sem od veselja in odplavala naprej ob grebenu. Ribice rumene, vijolične, modre, manj modre, rdeče, ni je barve, ki je danes ne bi videla v morju. Ne samo, da je Veliki koralni greben naravno čudo, ki se vidi tudi iz vesolja, sama doživetja ob opazovanju ribic večjih in manjših, ki tukaj ne plavajo ampak plešejo okrog tebe, je nekaj, za kar lahko upaš, da si boš zapomnil za večno.

Če je to raj, potem želim ostati tukaj. Če sem zato, da doživim današnji dan, kdaj morala čez pekel, je bilo vredno.

Prav videla sem ribice, Nemote, kako čakajo na manto, da jih zapelje do šole. Ja, podoba današnjega Velikega koralnega grebena je bila celo lepša kot je bilo v risanki Nemo.

Prekmalu je minilo in morali smo se odpraviti nazaj do Cairnsa. Med vožnjo sem klepetala s člani posadke, Jeremy še vedno vodi, nasplošno.

Ted me je prišel vprašat kakšen je bil moj dan. Ko sem mu povedala za veliko ribo in manto, je samo zazijal. Mi je rekel, da sem prejela bonus, saj se on tukaj potaplja in snorkla skoraj vsak dan in že nekaj mesecev ni videl mante.

Juhuhu, bravo zame!

Ob prihodu v Cairnes je že rahlo deževalo, kar pa ni zmotilo množice deklet in nekaj fantov, ki so na mestnem travniku množično plesali Zumbo. Saj bi se pridružila, ampak čisto mokrega ruzaka pa tudi nisem želela imeti.

Spotoma sem šla na tržnico prehrane, kjer sem na neki azijski stojnici nabrala majhno posodico dobrih stvari. Nekaj brokolija, kalamarov, piščanca, nudlov.

Če hočem jesti dobro in poceni, potem je azijska hitra prehrana prava izbira. Za večerjo sem odštela 12$.

Hvala tistemu, ki mi je današnji dan naredil tako posebnega, karkoli ali kdorkoli že to je.