Po zajtrku sem pospravila stanovanje, kar je bilo potrebno in šla pogledat na plažo. Ob 8h je bilo že kar nekaj ljudi, ki so se sprehajali po plaži ali zajtrkovali na bližnjih klopcah.
Poti danes ne bo veliko, živalski vrt Steva Irwina v Beerwahu se odpre ob 9h. Pot, ki pelje do živalskega vrta, se imenuje seveda Steve Irwin Way.
Parkirišče je ogromno, blagajne so delale vse in kup ljudi se je zgrnilo v ta krasni park.
Najprej sem si ogledala ljubice kukabare, nato pa seveda krokodile, ki jih je veliko, vsi imajo imena in pri vsakem piše kje ga je ujel in koliko je star.
V živalskem vrtu imajo še ptice iz Avstralije, papige, slone, tigre, emuje, kamele, slone, tasmanskega vraga, dinge, ogromno koal in kengurujev,… še bi lahko naštevala, saj je 4 ure v parku minilo kot bi mignil. Ob 12h je bil na sporedu šov v Krokoseumu, ogromnem prizorišču, ki sprejme 5000 ljudi.
Brhka Avstralka nas je malo animirala, preden so pripravili vse živali, ljudje so uživali. Pokazali so tudi kratek film o življenju Steva in moram reči, da takih čustvenih emocij pa že dolgo ne.
Priznam, da mi je šlo na jok, pa ne zaradi Steva, ampak zaradi prisotnosti tukaj. Nikoli si nisem mislila, ko sem gledala na Animal planetu njegove podvige, da bom nekoč hodila po točno enakih poteh kot je hodil on v tem živalskem vrtu. Res je lepo urejeno, živali imajo zelo lepe prostore in predvsem velike. Vrt obkrožajo same lepe tropske rastline.
Moram povedati pa še tole: Včasih sem se prav nazaj držala, da čez dan nisem preveč pila, da mi ni bilo treba iskati WCjev vsepovsod in se potem prepirati s pajki in ščurki, če je že slučajno kje bil. Za Avstralijo to ne drži. Povsod so WCji, urejeni, čisti, opremljeni s papirjem in milom. Tudi v živalskem vrtu jih je precej. In nisem še nikjer doživela, da bi vstopila v umazan WC. Ja, tudi ženski niso poscani po dili in papir ne leži po tleh
Najprej se spustili ptice, najbolj atraktivne so bile are, ki vedno letajo v paru in se na svojega partnerja navežejo doživljenjsko, kar pomeni, da se nikoli ne ločijo ena od druge. Vsi smo seveda čakali krokodila in ko je 300 kg mrcina priplavala v bazen, smo kar utihnili. Steve ga je ujel nekje v Avstraliji, meri pa več kot 3 metre. Model se je pognal iz vode po hrano v sekundi in zagrabil, kar mu je bilo ponujeno. Jao, če kaj takega srečaš v naravi…
Kenguruji se prosto sprehajajo v delu parka in so čisto prijazne živali, ki se pustijo crkljati. Seveda mi ni bilo treba dvakrat reči, da sem vse pobožala in pocrkljala. Zdaj vem zakaj jih ne vidim. Ker se vozim v glavnem podnevi, oni pa takrat dremajo in počivajo, ker jim je vroče.
Koal je bilo na vsakem vogalu na evkaliptusih neomejeno in kar ne morem se naveličati fotografiranja teh krasnih živali.
Okrog pol 2h sem se odpravila naprej in sicer v pol ure vožnje oddaljen , kjer se nahaja muzej letal iz 2. svetovne vojne. Nekaj posameznikov se je spravilo in uredilo ta muzej, letala so obnovljena in vsa še vedno lahko letijo. Sicer me sama zgodovina sodelovanja Avstralskih letalskih sil v 2. svetovni vojni ni tako zelo zanimala, zato niti nisem brala vseh podnapisov.
Počasi sem se odpravila proti Surfer's Paradisu, kjer naj bi danes prenočila. Mimo Brisbana sem se norala dokopati po neplačljivih cestah, saj tukaj nimajo cestninskih hišic, ampak imaš kot nekakšen ABC ali pa pot plačaš preko interneta. Meni se ni dalo še s tem zabavati, zato sem rajši v Garmina vnesla izogibanje plačljivim cestam in kar dobro nama je šlo do centra Brisbana. Tam sem jo pa skoraj vrgla ven. Ampak saj kako pa naj bi reva vedela, da so ravno v enem izmed glavnih križišč nekaj popravljali in nisem mogla zaviti ravno tam, kjer si je ona zamislila. Potem me je pa šetala skozi center Brisbana kot čez Ljubljano.
Sem se potem spraševala, če se da v Garminu spremeniti glas. Ubogi moški, če morajo vsi poslušati žensko, da jim ukazuje. Je prav čudno, da ne leži teh naprav kaj za cesto.
Vstopila sem na Gold coast, kjer spet imena ogromne plaže sledijo ena za drugo. Od Miami beach, Palm beach, Main beach, Mermaid beach,…
Surfer's Paradise je ogromno, mondeno naselje samih visokih hotelov, stanovanj, motelov. Plaža dolga, peščena, valovi so bili visoki in sprehodila sem se po pesku in razmišljala. Nikakor mi ni bilo všeč. Folk se je itak lahko kopal samo med zastavami, plavati se ni dalo, da bi pa cel dan ležala na plaži, mi pa še na misel ne pride. Preveč me je vse skupaj spominjalo na Portorož, jaz pa sem si predstavljala, da bom nastanjena v kakšnem hostlu ob plaži in občudovala morje, plažo, sončni vzhod,… Pa niti najmanj ni tako.
Sem se v sekundi odločila in odpeljala naprej proti Coolangatti, najjužnejšemu kraju države Queensland. Situacija je tukaj zelo podoba. Plaža sicer krasna, ampak valovi… Sem se nadejala vsaj kakšnih lepih pogledov, pa sem čedalje manj navdušena nad temu surferji. Pa saj ne počnejo drugega kot visijo na valovih in čakajo in čakajo in čakajo. Vsake toliko časa se kdo požene z valom, ampak je veselja hitro konec. Prav nezanimivo.
Sobo sem vzela v hostlu in pravkar čakam na perilo, da se opere in posuši. Hostel je lociran čisto zraven letališča, 500m stran. To bi naši Grošlji uživali!
Razmišljam, da bi podaljšala najem avtomobila in se preko Canberre podala kar do Melbourna in od tam nazaj do Sydneya. Kar dobro mi gre, čas še imam in če hočem videti Melbourne, je treba nekako do tja. Kakšnih 10 ur vožnje je do tam, kar pomeni, da lahko v 1 tednu vse lepo vidim. Zdaj sem se že tako ufurala, da bi lahko kar vozila in vozila, še na zahod bi šla hehe.
Se bom še odločila. Jutri grem do najbolj vzhodne točke Avstralije, Byron baya, potem pa me čaka še slabih 700 km do Sydneya.
Še nekaj o vožnji po Bruce highway in ostalih cestah, tudi dvopasovnicah. Povsod so postavljeni znaki, da se drži levega pasu, če ne prehitevaš. TO bi morali imeti tudi pri nas. Seveda za desni pas. Kultura pa taka! Tukaj se vsi držijo tega, pri nas bi pa najrajši kakšnemu izpit vzel za vedno. Zato pa tukaj ni nesreč, pri nas pa na vsakih nekaj km. Včasih je pravi podvig priti iz Ljubljane v Domžale ali obratno.
Ni komentarjev:
Objavite komentar