52.dan: Canberra - Blackheat

Zdaj pa vem, zakaj je bilo v tem hotelu toliko Arabcev. V bližini so namreč njihove ambasade in urejajo si v glavnem delovna dovoljenja in dvojna državljanstva. Skoraj vse sem izvedela o poteku pridobivanja papirjev za Arabce, saj je nekdo v sosednji sobi tako glasno razglabljal z nekom, da se je slišalo v mojo sobo. Sten itak ni bilo, vmes so bile na obeh straneh pač nujno potrebne omare.

Vseeno mi je okrog polnoči uspelo zaspati, saj se je približno takrat upehal tudi sosed.

Zjutraj tuš, nato pa juhuhu – popečen toast, po domače prepečenec z maslom in marmelado, ki je nikakor ne maram!

Kje je moja poli…ali pa gavrilovička…še par dni – mami, nabavi poli in pašteto!

Kot sem že včeraj omenila, se v Avstraliji vse kulturne znamenitosti odpirajo ob 9h ali 10h in zapirajo ob 4h ali 5h.

Najprej sem šla v parlament. Parkirna hiša pod parlamentom lahko dostopna in brezplačna za obiskovalce. Seveda obvezna kontrola prtljage, tudi za eksploziv. Z varnostnimi smo se imeli čas pogovoriti, saj sem bila danes prva obiskovalka takoj ob 9h in personal še ni bil čisto na svojih mestih.

Na informacijah dobiš brošuro z zemljevidom in lepo po parlamentu.

Parlament je zgrajen v hribu Capital Hill in je nekakšna središčna točka glavnega mesta Canberre (a se spomnite večno aktualnega vprašanja, ko smo se hecali: Katero je glavno mesto Avstralije: Sydney ali Melbourne? In koliko vas je izstrelilo Sydney? Kar nekaj verjetno, a ne?).

Parlament je leta 1988 odprla kraljica Elizabeta II, projekt pa je bil vreden 1,1 milijarde dolarjev (približno 950 milijonov €).

Tudi v parlamentu se močno vidi, da je Avstralija še danes močno povezana s svojo nekako matično državo Anglijo. Nenazadnje so bili prvi guvernerji in kasneje prvi poslanci v parlamentu pravzaprav Angleži. V hodnikih povsod visijo portreti nekdanjih premierjev in predsednikov senata. V Avstraliji imajo v parlamentu dva sestava: eno so poslanci in premierka, drugo pa senat in predsednik senata (sem brala, da pri nas hoče pa aktualna oblast totalno diktaturo, bi ukinili državni svet. Ja, kam smo prišli…definitivno ne v demokracijo!). Ogledala sem si tudi obe dvorani. Predvsem poslanska mi je bila všeč, saj si nasproti sedita premierka in predstavnik opozicije in med seboj debatirata o prihajajočih zakonih. Pri nas bi se zgrizla, če bi sedela nasproti. Avstralija je kljub temu, da je mlada država, ena prvih držav na svetu, ki je uvedla demokracijo in prva, ki je tako moškim kot ženskam podelila volilno pravico in pravico, da so voljeni v parlament in to direktno od naroda.

Na strehi se nahaja neka razgledna ploščad na mesto in predvsem na nasproti ležeči Avstralski vojni muzej in spomenik. Na strehi je tudi 81m visok podstavek za zastavo, ki je velikosti doubledeckerja (tako piše v brošuri!), streha pa je pokrita s 23ha zelenice in vrtov.

Z avtom sem se odpeljala še do Avstralskega vojnega muzeja in spomenika, ki leži točno nasproti parlamenta. Do muzeja se pripelješ po Anzac aveniji, kjer vsako leto 25.aprila na Anzac Day poteka državna parada (25. Aprila se je združena vojska Avstralije in Nove Zelandije – Australian and New Zealand Army Corps – pridružila Angleški vojski v poskusu na invazijo na Turčijo. Žal je združena vojska doživela poraz pri Galipoliju v Turčiji).

Vojni muzej je najbolj obiskan muzej v Avstraliji in res vsebuje fantastične stalne razstave. Najprej te popeljejo v zgodovino 1. Svetovne vojne in nato 2. Svetovne vojne. Ogromno je maket, ogromno originalnih pripomočkov vojakov, strelnega orožja, opreme, da ne govorim o letalskem delu (Grošlji, to bi bilo spet nekaj za vas!). Všeč mi je bilo ker je razstava o vojnah res razstava o vojnah, njihovih vojakih, stiskah, bojih. Nikjer ne piše nič o zmagovalcu ali poražencu, ali je to sploh bilo res ali ne. Opazila sem, da je po muzeju hodilo ogromno starejših ljudi in tudi šolarjev. V Avstraliji dajo ogromen poudarek na svojo zgodovino (ne bom razpravljala o njihovem odnosu do Aboriginov, tega v muzeju niti ni, si pa mislim svoje, kljub temu, da so se jim opravičili 13.februarja 2008 – to se spomnim iz poročil). V Sloveniji pogrešam narodno pripadnost državljanov, nacionalno zavest, ponos, da smo Slovenci. Tako pa v zadnjem času vsi samo gledamo stran, se prepiramo, ne upamo povedati naglas kaj si mislimo, ker če se pogovarjamo s prikritim oblastnikom, smo ga nasrkali, če slučajno vsaj malo drugače mislimo, se spogledujemo z bolj urejenimi državami, kamor bi najrajši pobegnili. Ali je to prava pot? Mislim, da ne…

Po 3 urah muzeja sem imela nekako dovolj, zato sem počasi zapeljala na Fedral highway in po isti poti nazaj proti 313 km oddaljeni Katoombi. Spet samotne kmetije, ob cesti kvečjemu njihovi poštni nabiralniki, ogromno ovac in travnikov, pašnikov, Toyote Hillux, farmerji,...

Ustavila sem se v prestolnici volne merino Goulburn, vzela kapučino v že znani restavraciji in se odpeljala naprej.

Danes sem se ustavila v Blackheathu, saj bom jutri v bližini tega kraja obiskala še nekaj razglednih točk Blue mountains, vedela pa sem tudi, da bodo prenočišča v Katoombi verjetno zasedena, saj je le-ta priljubljena vikend točka prebivalcev Sydneya.

Je pa kar hladno, pravkar je zunaj samo 13 stopinj.

Moram se pa še nekaj pohvalit. Z avstralsko mobi kartico sem dobila tudi prenos podatkov in za dostop računalnika do interneta uporabljam personal hotspot na iphonu, ki deluje kot wi fi. Res dela, noro. Mi ni treba iskati nobenih wifijev, da razveselim Andreja, ko naslednje jutro na WCju bere moje zapise.