29.dan: Yeppoon - Agnes Water - 1770 - Hervey Bay

Mislim, da danes nimam nobene nove pike. Jih nisem preštela včeraj, sem jih pa zato danes zjutraj, da bom jutri vedela kako in kaj. Če dobim jutri še nove, potem grem do zdravnika, mogoče bodo oni vsaj povedali kaj to je. Pismo, če pomislim, da sem kr ene žvali nesla s sabo, potem jim imam že v avtu in po prtljagi in vsepovsod, kar pomeni, da nič ne pomaga, če vse cunje operem. Joj, kot da je treba tega bilo.

Po zajtrku v sosednji kavarni – mljask, končno omleta in bela kava! Sem se odpravila proti naslednjemu cilju. Receptorka mi je še enkrat odsvetovala pot proti jugu, ker so napovedane poplave in menda veliko ljudi že ne more nikamor. Ko sem pogledala v nebo, je bilo jasno, res pa je, da je včeraj izredno pihalo in na netu sem prebrala, da mogoče pa prihaja en ciklon. Zjutraj seveda ni bilo ne duha ne sluha o kakšnem ciklonu, še nevihti ne. Lepo sem se ji zahvalila za skrb in se odpeljala. Bom šla, do koder pridem pač pridem, če ne bo šlo naprej, je pa ob cesti mnogo motelov.

Najprej sem se ustavila v obalnem mestecu Agnes Water, ki je res malo mestece, prej vas, znana po neskončni peščeni plaži, ki jo ljubijo ljubitelji valov. Ravno, ko sem odhajala od informacij, kjer mi je prijetna starejša gospa vse razložila in predstavila, se je hitro zoblačilo.

Ker je nekaj kilometrov vožnje še do vasice 1770 (ja, prav ste prebrali, tako je ime naseljecu), sem šla najprej do tja. Ustavila sem se ob spomeniku, posvečenemu izkrcanju kapitana Cooka v Queenslandu. Razgledi na precej oblačno nebo in dež niso bili prav privlačni, zato sem se hitro pobrala od tam in se ustavila še pri plaži v Agnes Water. Nekaj surfačev je bilo na morju, čakajoč pravi val, več pa jih je bilo na kopnem. Stari mački, vsi potetovirani, marsikdo bi rekel ostareli hipiji. Ampak so bili simpatični, vsak s svojim poltovornjakov in desko pod pazduho ter pivom v roki.

Današnja pot se je kar vlekla, saj so na hitri cesti Bruce očitno ravno danes hoteli zaflikati vse luknje na cesti in zgraditi prehitevalne odseke. Če ni bilo 20 del na cesti, naj me koklja nekam brcne. To pomeni, da je pred vsakim takim odsekom hitrost zmanjšana na 40, semaforji so itak vedno rdeči, ko prideš tja in potem čakaš, da nasproti vozeči avtomobili mirno prisopihajo mimo.

Med potjo je parkrat tudi deževalo, slabo za opazovanje, dobro zato, da se prednje steklo očisti.

Še dobro, da sem ženska, sposobna multitaskinga. Tako poleg vožnje, poslušanja navigacije, radia in opazovanja okolice, zmorem tudi fotografiranje iz avta. Jp, v nasprotnem primeru bi bilo vse to naenkrat zelo težko.

Ne vem kaj mi je reklo, da bi bilo dobro, da se ustavim okrog 3h in pokličem v Hervey Bay v nekaj hotelov in hostlov. Mi je že vroče postajalo, ker je bilo vse povsod čisto zasedeno. V petem hostlu sem dobila posteljo v skupni sobi za 4 dekleta in kar vzela sem jo.

Kasneje mi je receptor razložil, da imajo totalen naval, ker se je po nekaj dneh šele danes odprla povezava s Hervey Bayem in jugom in je ves folk, ki je bil primoran čakati, danes zgrnil nad Hervey Bay.

Danes ni bilo veliko sladkornega trsa, sem pa videla plantaže banan in ananasa. In rdečo zemljo! To ti je Avstralija!

Tanja, na radiu sem slišala, da bodo v zvezni državi New Sout Whales za vse srednješolske učitelje organizirali dodatna usposabljanja za delo z mladostniki, odkrivanje depresije in anksioznosti. Vsi učitelji naj bi bili usposobljeno za to delo in morajo dijakom pomagati oziroma ga napotiti do strokovne pomoči. Tukaj se zavedajo, da so ravno odnosi tisti, ki so zelo pomembni in da je danes veliko duševnih bolezni, ki jih je predvsem potrebno zgodaj odkriti, da se začnejo pravočasno zdraviti na pravi način.

Ob prihodu v Hervey Bay se je počasi temnilo, vreme pa je bilo kar lepo. Ker hostla nisem takoj našla, saj je v Lonliju napačen naslov, sem jih poklicala in prijazna gospodična me je nekako pripeljala do njihovih vrat. Hostel je srednje velik, vsi seveda izredno ustrežljivi in za 2 noči sem plačala 64$.

Ker sem bila v sobi prva, sem se zagrebla za veliko posteljo spodaj, v bistvu dvojno. Za mano je prišla še mlada Švicarka in 2 mladi Nemki. Neverjetno koliko je tukaj Nemcev! Kamorkoli prideš jih je kolikor hočeš. Sama mladina okrog 20 let.

Rezervirala sem zadnji še prosti sedež za jutrišnji celodnevni izlet na Fraser island in šla na sprehod. Tokrat za večerjo škampovi ocvrti kotleti in solata. Ma je blo tko dobr! (Andrej, bučke sem še vedno izbrskala ven iz solate – bljak!)

V sobi imamo tudi WC in kopalnico, vse je zelo čisto in brez problema za uporabit. Jutri grem na izlet že navsezgodaj in se vrnem šele zvečer.

Statistika današnjega dne:

500 km

2 povoženi živali

0 živih živali

Ne morem in ne morem verjeti, da še vedno nisem videla kenguruja po 2000 km samotnih cest.