Saj bi zaklela, pa ne morem, ker tudi otroci tole berejo. Ni za verjet kako me je spet nekaj pogrizlo. Čisto, čisto sem pikasta in srbi. Sicer se mažem z gelom, ampak vmes srbi!!! Še vedno nisem videla nobene živali, niti komarja niti kaj drugega. Pojma nimam kaj je, ampak definitivno mora biti v postelji!
Spakirala sem po hitrem postopku in ravno, ko sem si pripravljala zajtrk, so prileteli kakaduji. No, to je pa bilo presenečenje za adijo. Sicer jih ni bilo toliko kot včeraj zvečer, če kakšnih 8. Pa je šel še zadnji kos kruha za ptiče. Saj ne, da bi se pritoževala, ker sem jedla samo salamo. Kaj je pa to drugače kot doma?
Receptorki sem pokazale moje pike in je kar gledala. Prodala mi je, da bi to znale biti peščene muhe, ki so tako majhne, da se jih ne opazi in da jih je veliko na plaži Whitehaven. Sva se takoj zmenili, da ne more biti to, ker sem bila pogrižena že jutri prej, ko še nisem šla na plažo. Mogoče jih je pa prinesel kdo drug? Aja? A niste pospravili in zamenjali posteljnine? Me je kar gledala. Ampak res sem razkurjena, ker imam vsaj 30 pikov po nogah in rokah. Še s sabo naj jih nesem, pa bom imela vraga!
Skratka, poslovili sva se, saj ona ni imela kaj narediti. Posteljnina je bila sveža, to brez dvoma, sem preverila J.
Počasi sem se odpravila, kakšnega konkretnega cilja si nisem postavila, kolikor bo šlo, bo pač šlo. Ob poti ni nič posebnega za videti, sicer kup nacionalnih parkov s sprehodi po deževnih gozdovih ali jamah in pa plažah. Nič posebnega, zato niti nisem planirala kakšnih nujnih postankov.
Najprej sem se ustavila v mestecu Mackay, ki se ponaša s pristaniščem in nekaj počitniškimi kapacitetami. Center je majhen, sestavljajo ga restavracije in trgovine. Mesto je mlado, saj so stavbe večinoma moderne gradnje.
Naprej sem si nastavila v Garmina kar Rockhampton. Pot vodi po hitri cesti, kjer praktično ni nobenega prometa. Skoraj 500 prevoženih kilometrov, pa se po mojem še zvečer spomnim vseh vozil, ki sem jih srečala. Znakov je ob cesti neomejeno, ampak res. Nekaj sem jih uspela slikati, jih bom enkrat pripravila in vse objavila. Od rahlo humornih napisov do že kar resnih. Vmes je tabla z vprašanjem katera gora je najvišja v Queenslandu. Čez 5 km te seveda na drugi tabli čaka odgovor.
Table neprestano opozarjajo, naj si voznik privošči oddih, postanek, počitek.
Prehitela sem prvi cestni vlak (road train). Tako imenujejo tukaj dolge tovornjake z vsaj 2 priklopnikoma in skupaj merijo tudi 50m. Omejitev na cesti je danes za nekaj časa narasla na 110 km/h. Še vedno se držim omejitev, pa če je to komu všeč ali ne. Majheniča bi bila ponosna name, saj ves čas volan držim 10 do 2, kar doma pri meni ni ravno običajna praksa.
Pokrajina se je spet začela spreminjati, nekje na polovici poti sem zapustila neskončna polja sladkornega trsa in začela opazovati pašnike, ranče, kmetije, polja.
Rastje je že bolj podobno kakšni savani, gozdovi so le še v daljavi.
Moja naslednja destinacija je bil Rockhampton, kar veliko mesto, ki je znano kot goveje glavno mesto. V angleščini se boljše sliši – beef capital. Sami kavboji s škornji in klobuki in pravimi avtomobili – poltovornjaki.
Vseeno se nisem odločila, da bi ostala v mestu, saj ni kaj videti, po barih pa verjetno itak ne bi visela. Nadaljevala sem do Yeppoona, si ogledala plažo in obiskala informacije. Še gospa mi je povedala, da tukaj nimam kaj delati, razen, če bi se rada sprehajala po plaži. Veter je pihal, morje je bilo razburkano, grem torej do Emu Parka, naslednjega kraja ob Kozorogovi obali, kamor je peljala krasna cesta s prečudovitimi razgledi. Ustavila sem se najprej v hostlu, kjer so me razočarali, da čakajo avtobus in nimajo proste nobene sobe. Mi je pa prijazen gospod poklical v drug motel, kjer imajo enake cene in z gospo sta se vse zmenila. Dal mi je listek z navodili kako priti do tja. Ni bilo daleč. Ko sem prispela, sem ugotovila, da bi bila edina gostja, kar mi ni bilo čisto nič všeč. Ker receptorke ni bilo tam (zakaj bi pa bila, če je motel prazen?), mi je dala kodo od sefa, kjer so ključi od sob in sama naj bi si ključ vzela. Na listek sem napisala, da se ji najlepše zahvaljujem, ampak bom rajši poiskala kaj drugega. Motel je bil dokaj na samem, brez bazena in interneta.
Sem si pa ogledala pojočo ladjo na hribčku, spomenik, posvečen kapitanu Jamesu Cooku. Drog je sestavljen iz nekakšnih pip, skozi katere piha veter in resnično pojejo.
Vrnila sem se do Yeppoona in se ustavila v prvem v Lonliju predlaganem motelu. Imeli so prosto in ko sem vprašala za internet, me je Carly nastanila kar v najbližjo sobo ruterju, da bom le imela dobro povezavo.
Sem si pa ogledala pojočo ladjo na hribčku, spomenik, posvečen kapitanu Jamesu Cooku. Drog je sestavljen iz nekakšnih pip, skozi katere piha veter in resnično pojejo.
Vrnila sem se do Yeppoona in se ustavila v prvem v Lonliju predlaganem motelu. Imeli so prosto in ko sem vprašala za internet, me je Carly nastanila kar v najbližjo sobo ruterju, da bom le imela dobro povezavo.
Hitro sem skočila še v bazen, odplavala par dolžin in se oblekla za večerjo. Kar pri sosedih sem tokrat naročila kalamare. Tukaj so drugačni, tudi zelo dobri.
Zdaj pa počasi spat in upam, da ne bo zjutraj še več pik ali ugrizov.
Rezultat današnjega dne: vsaj 10 povoženih kengurujev ob cesti in po 1300 km še vedno nobenega "živega". Ali ni bilo rečeno, da je v Avstraliji toliko kengurujev, da se ti zmeša? Jaz ga žal še nisem srečala...
Rezultat današnjega dne: vsaj 10 povoženih kengurujev ob cesti in po 1300 km še vedno nobenega "živega". Ali ni bilo rečeno, da je v Avstraliji toliko kengurujev, da se ti zmeša? Jaz ga žal še nisem srečala...
Ni komentarjev:
Objavite komentar