25.dan: Cairnes - Kuranda - Mission beach - Townsville

Spala kot top, zbudila me je budilka in takoj nato indijski starejši par. Že včeraj se je dec ves večer drl na svojo ženo in nadaljeval tudi zjutraj.

Hitro sem spakirala, zajtrkovala in se pobrala iz Cairnsa ob 8h zjutraj. Ponoči je deževalo, k sreči je ponehalo ravno, ko sem se odpravljala.

Avto sem imela 2 dni parkiran na javnem parkirišču 200m od motela. Receptorka mi je že ob prijavi svetovala, naj nikar ne parkiram pod velikimi mango drevesi, ker se tam zbirajo leteče lisice (vrsta netopirja – Flying fox) in serjejo na avtomobile. Zadnjič jih nisem videla veliko, so se pa pokazale zato danes zjutraj, jih je bilo milijon, ampak res, milijon! In pod drevesi so bili avtomobili resnično čisto posrani. Jaz sem jo zadnjič ubogala, zato je bila na mojem Fordu samo ena packa.

Najprej sem se odpeljala 25km severno od Cairnsa v Kurando. Tam se nahaja slap Barron, pot pa vodi po deževnem gozdu, kjer naj bi imeli gnezda tudi pitoni. Nekaj gnezd sem videla, pitona pa prav nobenega.

Aborigini so pot uredili z napisi, ki so opozarjali na razne zanimivosti, predvsem drevesa, rastlinje in živali.

Slap je bil ogromen, vendar sedaj ni ravno čisto deževna doba, zato se ni pokazal v vsej svoji veličini. Pa vseeno vreden 2km sprehoda. Teklo je z mene kot za stavo, saj je bilo v gozdu neverjetno soparno. Seveda, če je pa pred kratkim močno deževalo (zato pa je deževni gozd!)

V Kurandi sem obiskala tudi lokalni market, kjer prodajajo spominke, izdelke iz ovčje volne in emujevo olje.

Ker imajo tudi v Kurandi mini živalski vrt s koalami, kenguruji, kačami in krokodili ter še enega samo s pticami, sem si oba ogledala. Izkoristila sem tudi možnost, da pocrkljam koalo. Joj, kako je mehka. So pa kar težke, precej bolj kot zgledajo. Koale prespijo približno 20 ur dneva, 4 ure pa so budne in se prehranjujejo z listi.

Najbolj všeč so mi bili spet kuščarji, tudi krokodili niso bili slabi.

Med kenguruji se lahko prosto sprehajaš in jih hraniš iz roke.

Odpravila sem se na današnjo 450 km dolgo pot proti Townsvillu.

Queensland bi te dni z lahkoto lahko imenovali tudi Greensland, saj je povsod vse zeleno.

Ali se spomnite nadaljevanke Pesem ptic trnovk in sladkornega trsa?

Mislim, da je bil Meggyjin mož Luke (Bryan Brown) sekač sladkornega trsa (mami, hvala za podatke).

No, v Queenslandu ga je precej.

Urška, nisem preverila, če je tudi med temi kakšen fejst sekač. Bom šla rajši nad surferje, velja?

Na eni strani ceste sladkorni trs, na drugi plantaže banan, zadaj deževni gozd, levo morje. Vse na enem mestu.

Pokrajina se je spreminjala, ponekod je bilo še vedno videti posledice nedavnih poplav, drugje posledice poletnih požarov pred leti.

Ob poti je stalo nekaj nenavadnih prometnih znakov, ki so opozarjali na nevarnost prečkanja ceste različnih živali. Eni kuri sem se že spretno izognila, kenguruja še vedno nisem srečala, mrtev verjetno ne šteje? Žal sem videla 3 povožene kenguruje, zato sem bila še posebno previdna pri vožnji.

Ustavila sem se v Mission beach, majhnem mestecu, kjer je glavna atrakcija polet z jadralnim padalom. Ne, jaz se za to nisem odločila, če se kdaj bom, bom to definitivno storila doma. Tukaj mi nekako ne paše leteti nad morjem in pristati v mivki. Sprehodila sem se po neskončno dolgi plaži in po nekaj kilometrih izbrala avto s klimo. Zunaj je bilo 34 stopinj, zato se mi ni več dalo izpostavljati močnemu soncu. Še dobro, da se vozim sama. Saj veste, več glav, več zelja. Tako imam pa samo eno glavo in zato vedno prav! Ja, ta glavna sem tako ali drugače hehe.

Vožnja je bila prijetna, najvišja dovoljena hitrost je 100km/h in omejitev sem se pridno držala. V vseh naseljih je omejitev 60km/h, pred njimi in malo za njimi pa 80km/h.

Veliko je bilo Andrejevih križev, saj v času žetve sladkornega trsa, pridelek razvažajo z vlaki sem ter tja in takrat je tudi več prometa.

Vozni park se je tudi spremenil in prav pomislila sem: »Toys for boys«. Tako je rekel Maček lani na rallyju do Bamaka, ko so fantje z raznimi džipi in poltovornjaki prav tekmovali med sabo kdo bo imel lepše vozilo in predvsem bolj opremljeno. Tukaj je ogromno kmetij, rančev, plantaž, zato je razumljivo, da imajo vsi taka vozila. Kot v filmu…

Najprej sem imela namen ostati v Mission beach, ampak je bilo še zgodaj in tam nič posebnega, zato sem se premaknila do Townsvilla, glavnega mesta Severnega Queenslanda s skoraj 185.000 prebivalci. V Lonliju sem našla nek hostel in se odpeljala naravnost do njega. Imeli so ravno še eno sobo, zato sem jo kar vzela. Prijavila sem se, prevzela ključe in odšla v trgovino po zajtrk. Mislila sem kupiti še večerjo, ampak so trgovino ravno že zapirali in itak je manjkalo kup stvari ali pa jih nisem našla. Vrnila sem se v hostel in nesla stvari v sobo. Zagrnila sem zavese in vame je pogledal ogromen ščurek. Ajoj, a jih imajo tudi v Avstraliji? Najprej sem se ga lotila s košem za smeti, pa mi je prasec pobegnil za omaro. Velik je bil približno 7 cm, preveč, da bi karkoli počela z njim. Šla sem v recepcijo in gospa je šla z mano. Našla ga je še vedno za omaro in ga izvlekla ven na balkon, od koder je poletel neznano kam.

Ne da se mi zdaj iskati novega prenočišča, saj je Townsville veliko mesto in v Lonliju ni nič drugega prav pametnega za najti. Hostel ima sicer kakšnih 80 sob, od skupnih ležišč do sob za več oseb. Kopalnice so skupne, v 2. nadstropju je tudi bazen.  Interneta ni, oziroma je spet plačljiv in to samo na njihovem računalniku, zato bom blog objavila jutri, ko prispem v Airles beach.

Upam, da mladina ne bo preveč razgrajala, če samo pogledam okoli sebe, bi na uč rekla, da nas je vsaj 100. Velika cifra, če bodo vsi žurali ponoči.

Ravno, ko sem pisala tale blog, je prišla k meni receptorka in rekla, da je lastnica hostla naročila, da se preselim v drugo sobo in da se mi opravičuje zaradi ščurka.

Sedaj sem v večji, troposteljni sobi s klimo! Pa naj še kdo reče, da ščurki ne prinašajo sreče? Ne samo v Egiptu, tudi v Avstraliji. Hvala, ščurek Nevemkakotiježeime.

Preden sem šla pod tuš, sem izkoristila bazen, ki se nahaja na vrhu, na strehi hostla, s pogledom na mesto.

Uf, sama sem plavala, sicer v krogih, ker se njegova velikost le ne more primerjati s tistim na severnih plažah Sydneya, opazovala pa sta me luna in Orion. Pa kaj hoče človek lepšega? Danes prav gotovo nič več.