Zbudila sem se spet okrog 5h, kot vsako jutro, ker približno takrat začnejo kričati kakaduji. So hujši kot budilka. Počasi sem šla v kopalnico, najprej preveriti število novih ugrizov. Mislim, da jih ni.
Punce so še spale, ko sem šla v spodnji prostor v kuhinjo, kjer sem si že včeraj shranila kruh in salamo v hladilnik. Ja, to je bil danes moj zajtrk.
Ob 7.25 je prispel naš avtobus in Steve, vodič v šoferju ali šofer v vodiču, nas je nekaj iz našega hostla napokal na bus in odpeljali smo se še po ostale potnike iz motelov, hostlov, hotelov, resortov…
Ob 8.30 smo bili že v pristanišču za trajekt in se nismo mogli načuditi kolikšna je bila gladiva. Mangrove so komaj še kukale izpod vodne gladine.
Plovba je trajala dobre pol ure in izkrcali smo se na otoku Fraser, največjem peščenem otoku na svetu. Dolg je 123km in širok 25km. Fraser je vpisan tudi v naravno dediščino Unescovega seznama.
Naš avtobus, predelan Manov tovornjak 4x4 je zapeljal na pot in presenečena sem bila, ker na otoku ni nobenih cest, samo peščene poti. Zato tudi ne spustijo s trajekta nobenega vozila, ki nima 4x4 pogona.
Najprej smo se ustavili pri potoku Wanggoolba, si ogledali del deževnega gozda in poslušali ptice.
Na otoku danes živi le še okoli 12 Aboriginov Butchulla in jim je potok Wanggoolba zatočišče za ženske, kjer so rojevale svoje potomce.
Tura je popolnoma polna, na avtobusu je 40 sedežev in do zadnjega so bili vsi zasedeni.
Nadaljevali smo vožnjo po peščeni poti do resorta Eurong, da smo koristili stranišča in se odpeljali do 75miles plaže (ime ima seveda po svoji dolžini). Tukaj se je pa žur začel. Najvišja dovoljena hitrost vožnje po plaži je 80 km/h in cel žur je, ko se voziš kakšen meter od valov. Tam je pesek namreč najbolj trd in vožnja najbolj optimalna. Žal mi je bilo le da nisem mogla vozit. Zdaj sem videla kaj smo zamudili lani na rallyju, ko se je večina z džipi pripeljala z B2 beach do Nouakchotta v Mavretaniji.
Kar vriskali smo. Vmes nam je šoferski vodič Steve razložil vse o otoku in nas zabaval z raznimi zgodbicami. Seveda je bil pravi prodajalec, saj je uspel 7 potnikom prodati še dodatni ogled otoka z letalom, zato so vmes izstopili. Mi pa smo nadaljevali do ostankov potopljene ladje Maheno. Steve je rekel, da je to najbolj fotografiran kup zarjavelega železa na svetu.
Maheno je bila zgrajena leta 1905, potopila pa se je 30 let kasneje, leta 1935. Med 1. Svetovno vojno je ladja služila za prevoz ranjencev po Mediteranu, po vojni pa je opravljala luksuzna križarjenja.
Ustavili smo se še pri potoku Eli, kjer smo lahko bosi hodili po mrzli, čisti vodi.Videli smo več ogromnih pajkov in Steve je povedal, da na otoku razen nekaj dingov ni drugih živali. Ker ni kač in kuščarjev, pajki mirno lahko živijo in se redijo.
Vsi smo komaj čakali plavanja v jezeru McKenzie, ampak prej smo dobili še kosilo. Samopostrežno, še kar v redu. Lahko smo se najedli, še džus je bil vključen. Fino, danes ne bo treba zapravljati za večerjo.
Jezero McKenzi je sladkovodno jezero s ps faktorjem od 4,5 do 4,8. Voda je res kristalno čista in topla.
Pesek na otoku je 98% silicijev, 2% pa so še ostali minerali, zato vsi vodiči priporočajo čiščenje nakita in ljudje so se res vrgli na drgnjenje poročnih prstanov in ostalih priveskov in naveskov.
Imeli smo dobro uro časa, kar je seveda še prehitro minilo.
Vreme nam je cel dan služilo, deževalo ni, bilo pa je ves čas nekoliko hladneje in oblačno.
Ko smo prišli do pristanišča, smo kar zazijali, saj je oseka pobrala dobra 2m vodne gladine in mangrove so se pokazale z vsemi svojimi zračnimi koreninami.
KONČNO sem na poti do Hervey Baya na bližnjem travniku videla kakšnih 40 kengurujev. Joj, sem bila vesela. Sicer je bilo pretemno, da bi jih slikala, se bom pa jutri zjutraj še enkrat zapeljala do tja in poskusila srečo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar