Zjutraj je spet deževalo, zato sem malo počakala in po zajtrku odrinila novim dogodivščinam naproti.
Najprej sem se ustavila na razgledni točki s pogledom na prekrasne zalivčke in plaže, ki žal v oblačnem vremenu ne pridejo do izraza. Je bil pa vseeno lep razgled, vreden postanka.
Ogledala sem si tudi mestece Maclean. Že ime nam je nekam znano, a ne? Ja, škotsko. Mestece je namreč popolnoma naseljeno s Škoti in vsi kandelabri so prebarvani v škotski vzorec. Tudi hiške so drugačne kot v drugih mestih in vse skupaj spominja na vse kaj drugega kot Avstralijo (n Škotskem ŠE nisem bila, zato ne morem trditi, da je bilo enako kot tam).
Ulmarra je bivše reško pristanišče s pubom kot iz divjega zahoda. Privoščila sem si belo kavo in svež pomarančni sok in uživala v pogledu na reko. Žal je spet začelo deževati, zato sem odrinila naprej.
Moj današnji cilj je Crescent Head, lepa plaža, priljubljena pri surferjih s pravimi, , originalnimi surfi. Ker je mestece majhno, v vodiču piše, da je idealno, če želiš napisati knjigo – mirno in nerazvito. Nima veliko kapacitet za prenočevanje, zato sem šla kar v motel, kjer mi je prijazna receptorka znižala ceno za 20$. Itak sem potem v njihovi restavraciji naročila večerjo – edina restavracija in so dobili vse nazaj.
Šla sem na sprehod do plaže, da bi ujela kakšno lepo fotko surfarjev. Nekaj mladih se je guncalo na valovih in čakalo na pravi val, na katerega bi skočili. Ko sem čaka, sta mimo prišla dva možakarja pri 60ih z rumenima surfoma pod pazduho. Pa vprašata kaj počnem in jima povem, pa pravi eden od njiju: » Draga deklica, kar počakaj, da prideva midva v vodo in samo opazuj rumeni deski. Zdaj boš videla kako se to dela. Mularija nima pojma!«. Sem se samo nasmehnila in mislila svoje. Ja, kaj bosta pa pokazala, dedka?
Sta se spravila v morje in glej ga zlomka, se zavihti na desko najprej eden in potem še drugi. Madonca, kakšna hitrost, gibčnost in kakšen občutek za val! Res sem imela predstavo kot se šika in vmes sta mi uspela še pomahati.
Ko sem opazovala sončni zahod današnjega dne, je mimo mene priletela ogromna ptica, kar tema se je naredila. Pogledam in zagledam pelikana! Vau…
V restavraciji, tajsko imam pred nosom, so ravno nekaj praznovali, zato sem morala 2 uri čakati na nudle. Skoraj sem že znorela, ampak itak ne bi pomagalo. Tukaj se nihče ne sekira, počakaš in dobiš, pa je.
In res je bilo…
Ni komentarjev:
Objavite komentar