Že včeraj sem se zmenila na recepciji in podaljšala sobo do 12h, da sem se lahko pred odhodom na letališče v miru stuširala in spakirala kovček. Pozni zajtrk : jajca s toastom in popečeno šunko.
Prtljago sem pustila v recepciji in se parkirala v bar z wifijem, da sem napisala in dopolnila blog in na hitro pregledala fotke. Internet je žal tako počasen, da ni bilo niti najmanjše možnosti, da bi objavila kaj več fotk, zato vam bom danes nadoknadila.
Ob pol 3h so mi poklicali taksi in ko sem se od vseh svojih natakarjev poslovila ( zanimivo - ženske so kar nekam poniknile, smrklja na recepciji je bila pa itak že sama po sebi tako vzvišena, da je kar nekam izginila), je prišel najbolj podrt avto, kar sem jih kdaj preizkusila. Notri pa ostareli Indijec, ki bi mu jaz sigurno prepovedala delati. Ata tudi kovčka ni mogel dvigniti, pa ima vsega skupaj le 12 kg.
Ampak sva se le odpeljala. Ropotalo je tako, da nisem nič slišala. Na cesti je avto začel še škripat in že sem se videla kako pešačim proti letališču. Ata je klepetal celo pot, slišala sem pa le sin, drago, beautiful, islands in še nekaj nenamenoma nerazumljivih besed. Čeprav mu nisem odgovarjala, se ni dal motit in tako je bilo vseh 8 km do letališča.
Check in v nekaj sekundah, zapravljanje zadnjih F$ in že sem bila v Duty Free Shopih. Kozmetike kot ti srce poželi, kar hočeš - Dior, Armani, Chanel,...
Zdaj imam pred letom nekaj časa, da strnem misli. Tale skok na Fiji je bil skoraj najboljši del mojega potepanja po Avstraliji hehe.
Definitivno se da na Fijiju preživeti po zmernih cenah in ne potrebuješ celega bogastva in se imaš ravno tako super in si v lepih resortih. Če bi imela družbo, bi verjetno upala rentati avto in se zapeljati okrog glavnega otoka Viti Levu. Sami mi pa ni dišalo, nisem imela niti karte za Garmina, kar bi bilo nujno, saj je redko kje kaj označeno.
Videla sem McDonalds, ki na zunaj skoraj izgleda kot mora, ampak mislim, da so tukaj falili tisto pravilo, da so njihove izpostave povsod enake, ker je bil ta zunaj precej zmahan in ven iz mesta. Je bil pa"drive tru".
Razen otokov in morja tukaj nisem videla veliko, pa bi rada. Ampak za vse to rabiš čas in čas in še malo časa. Fiji time je Fiji time in pol ure ali 1 ura gor ali dol res ni nič takega. Tako tu pač je in treba se je že prej navaditi.
Polet je bil povprečen, imela sem srečo, da sem imela zase 3 sedeže. Seveda ob oknu in ker smo leteli proti zahodu, je bilo možno celo uro opazovati in občudovati sončni zahod. Sončni zahodi nekaj kilometrov v zraku so nekaj najlepšega kar človek lahko vidi.
Pristali smo skoraj v časovnici kljub več kot polurni zamudi pri odhodu. Že sem izračunala, da bom lahko ob 10.30 že doma, pa sem se seveda uštela. Ko smo izstopili iz letala in se napotili v halo, kjer se izvaja kontrola potnih listov, me je skoraj kap! V vrsti za tujce je bilo pred nami že skoraj 600 ljudi! Moj bog, tole bo pa trajalo. In res je. Očitno je pristal vsaj Boeing 777 kakšne indijske letalske družbe, ker jih je bilo ogromno. Vmes pa nekaj Nemcev in še nekaj Filipincev. Kar 1 uro je trajalo, da so nas uslužbenci toliko organizirali, da je kontrola potem stekla. Prevzela sem prtljago in šla še do kontrole te. Tam me je najprej nekdo vprašal, če imam kaj hrane in čeprav sem mu odgovorila da ne, je ponovil še vsaj 3krat. Potem pa v vrsto in še pasja kontrola. Pes je prevohal vso prtljago in bili smo prosti.
Šla sem direktno do vlaka, z njim 20 minut do Circular Queya in potem čez pol ure na trajekt do Manlyja. Tam me je počakal Sharon in odpeljala do Collaroya. Saj bi šla na bus, ampak se je tako prijazno ponudila, da me pride iskat, da ji nisem mogla odreči. Hvala, Sharon!
Doma smo babnice malo pokleptale, takoj sem jima razložila vse okrog Fijija in z Minko sva že naredili načrt kako se bova dobili tam. Juhuhu, imam že plan za povratek!
Ni komentarjev:
Objavite komentar