Uf, kako naporen imam jaz tale dopust. Že drugi dan zapored sem morala vstati ob 6h zjutraj. Pa danes sploh kukabar nisem slišala. Šele, ko sem pogledala skozi okno, sem videla, zakaj. Deževalo je kot pri norcih!
Spakirano sem v glavnem že imela, edino kopalno brisačo sem včeraj vrgla čez balkonsko ograjo, da bi se do jutra posušila. Pa sem spakirala še kakšna 2 litra dežja, saj jo je dobro namočilo.
Kakšen dan, zunaj 19 stopinj, oblačno, temačno, bljak. Počasi sem se odpeljala do letališča, k sreči je sobota in ni veliko prometa čez Sydney. V dobri uri sem prispela do letališča, kjer sem najprej oddala avto. Ker se mi je rentanje dogajalo prvič, sem bila toliko bolj presenečena. Vse lepo označeno, prej Hertzom je čakal možakar z neko napravo in preveril avto okrog in okrog in rezervoar. Sprintal mi je potrdilo in zaželel srečno pot. Kaj? V 1 minuti vse končano? Svaka čast!
Ko sem se obrnila, sem hotela hitro steči do terminala, pa mi je spodrsnilo na nekem na asfaltu narisanem znaku. Itak v japonkah. Mokro je bilo pa kot v morju. Seveda sem se zložila kot sem dolga in široka. Zaklela sem in se hitro pobrala. Še dobro, da na riti nimam samih kosti, drugače bi me še bolj bolelo. Šele čez nekaj minut sem opazila, da kar dobro krvavim iz členkov, očitno sem si posnela kožo. Jah, kaj čmo, moramo naprej.
Od domačega terminala sem morala priti do mednarodnega. Vlak za 5$ te prestavi tja v 5 minutah. Gužva je sicer bila že na šalterju, ampak je šlo zelo hitro, saj so zaposleni lepo razporejali turiste k okencem. Tudi čez kontrolo je šlo hitro. V Futy Free shopu sem si privoščila vodoodporno trotlco Olympus, saj resno pričakujem, da bom imela na Fijiju kaj posneti. 150€ se mi ne zdi veliko. 14Mp, HD snemanje, nekaj spomina.
Tukaj imajo sistem, da v shopu nabaviš in greš nato čez vse kontrole, nato pa z računom dvigneš kupljeno. Kar v redu, da ti ne dela še vrečka gužve čez pregled.
Odhod je bil točen, Boeing 737-800. Sedeži niso bili čisto zasedeni, jih pa tudi ni bilo veliko prostih. Sedela sem ob oknu, ampak žal na napačni strani.
Let je bil najprej precej nemiren, čez Pacifik se je pa umirilo. Sama modrina nas je obkrožala slabe 4 ure leta.
Tudi na mednarodnem poletu Virgin Australia brezplačno deli samo vodo, vse ostalo je za plačat. No, dobiš tudi slušalke za radio, lahko pa doplačaš za neko tablico s filmi.
Še dobro, da sem imela s sabo svojo.
Pred pristankom sem lahko občudovala prvi pogled na otok Vati Levu, ki ga obkroža koralni greben. Zato sem sedela na napačni strani, ker so lahko tisti na levi občudovali razgled na prekrasne koralne otoke Yasawa.
Tudi v Nadiju na letališču kontrola ni bila nič posebnega. Dobila sem nov žig in izpolnila milijon obrazcev, da nisem bolna, da nimam 10.000$ gotovine (čeprav ne bi imela nič proti), da nimam živali, hrane, blablabla…Vedno se sprašujem, če te obrazce potem res kdo bere?
Zaposleni na letališču so bili oblečeni v uniforme, moški nosijo krilo. Na Fijiju so v glavnem Hindujci, zato tudi ta povezava z Indijci. Tudi podobni so jim. Ob izhodu iz letališke zgradbe je stal ansambel in igral, Vau, kakšno vzdušje!
Pozdravil nas je sonček in soparno in vroče ozračje.
Hitro sem našla prevoz do hotela, stric me je čakal, čez 20 minut pa je ugotovil, da sem edina gostja. Me je kar stisnilo, da ne bo slučajno edina v resortu.
Celo pot je žlobudral, pojamral, da dela nepretrgoma že 15 dni in da upa, da bo kmalu dobil prost dan, da ima v letu 2 tedna dopusta in da bi rad kam šel, ampak ne more, ker plača je za preživeti in še dobro, da turisti dajo kakšno napitnino. Jp, takoj je napeljal kaj želi. Dobila sem vizitko njegovega prijatelja, ki renta avtomobile, če bom slučajno kaj rentala, naj ga kar direktno pokličem. Lahko pa se on jutri oglasi v resortu, me poišče, pa on pokliče. Haha, se je že začelo. Bom morala biti prav pozorna na tele tiče, polne raznoraznih domislic :).
Soba me je malo razočarala, saj je v tej kao vili na plaži 6 stanovanj in ni samostojna enota. Ampak dobro, 2 noči bom zdržala, potem pa itak grem kam drugam. Tudi plaža je čisto mivkasta, nikjer sledu o kakšnem belem pesku in turkiznem morju. Ja, kdaj me bo izučilo, da malo denarja pomeni malo muzke?
Vsi so seveda pozdravljali »Bula« in nadvse so prijazni. Za večerjo sem naročila rakce v česnovi omaki in nudle z mesom in zelenjavo. Dobro je bilo! Cena s pijačo in vodo: 20€.
Internet imamo v baru, wifi je brezplačen.
Ni komentarjev:
Objavite komentar