Jah, toliko o nekih načrtih in planih. Kot, da me še ni izučilo. Itak, da je zunaj deževalo in ko sem pogledala ven, ni še nič kazalo, da se bo kmalu zjasnilo. Tudi vremenska napoved ni bila obetavna.
Ob 10h je nehalo padati in odpravila sem se proti svetilniku, zaščitnemu znaku Byron Baya. Parkirala sem spodaj, kjer je brezplačno (menda na zgornjem parkirišču zaračunajo 7$!) in se peš odpravila na vrh. Kakšno uro mi je vzelo za ta sprehod. Svetilnik je bil zgrajen leta 1901. Danes je v njem urejen mini muzej, ki ponosno razkazuje fotografije opaženih kitov in nasedlih ladij. Najde se še nekaj opreme svetilničarjev in pisem, ki so jih pisali domov.
Zanimivost: opazila sem neke podstavke in najprej sem mislila, da na njih kaj piše, ampak ni. Potem sem pa le pogledala bolj natančno in videla, da je na njih nastavek za pritrditev fotoaparata.
Česa se ne spomnijo! Pritrdiš fotoaparat, nastaviš na samosprožilec in letiš pred znamenitost in imaš sliko. Tako nikomur ni treba nadlegovati drugih turistov za slikanje. Mi sami pa tkao pridemo do kakšne slike z nami za spomin.
Sprehodila sem se še okrog svetilnika in v spodaj bučečih valovih opazila jato delfinov. Krasen pogled.
Počasi sem se vrnila in odpeljala nazaj v mesto. Spet se je usulo, zato sem se za urico skrila med trgovine. Povsod enake stvari, predvsem zelo drago.
Kupila sem si česnovo štručko za večerjo in se vrnila v motel. Kar ni in ni se hotelo zjasniti, je pa popoldan vsaj prenehalo padati.
Shladilo se je, kakšnih 21 stopinj je bilo.
Ravno prav za še dveurni sprehod po plaži. Opazovala sem ljudi, ki so se sprehajali, vidiš vse sorte. Če potegnem črto, je povprečen Avstralec itak blond ali ima vsaj posvetljene lase od sonca, ima vsaj 2 tatuja, sprehaja se gol do pojasa in ima vsaj enega psa, pogosto celo 2. Če pravimo, da so si psi in lastniki podobni, potem bi lahko rekla, da so Avstralci izredno prijazni, simpatični, miroljubni, ljubeznivi, kajti njihovi psi se radi igrajo z žogami, se prosto sprehajajo naokoli in nikoli ne zaganjajo v ljudi ali druge pse. Včasih se med seboj ovohavajo, kar je za pse seveda normalno, njihovi lastniki pa se ta čas pogovorijo ali pa tudi ne.
So tudi odprti in nesramežljivi, ne obremenjujejo se s »kaj bodo pa drugi rekli«. Srečala sem vsaj 3, ki so se po plaži sprehajali čisto goli in nihče se za njimi ni oziral ali se nad njimi zgražal.
Čeprav se današnji dan ni izšel čisto po načrtih, je bil drugače aktiven. Tudi v redu, bil je spet lep in nepozaben dan.
Ni komentarjev:
Objavite komentar